DOLINO GLINŠČICE SMO PREČESALI V SOBOTO 16. JANUARJA 2010

Z razgledišča San Lorenzo na Jezeru nad Trstom nam je Bojan v kratkih obrisih pokazal pot, ki nam je bila danes napisana na kožo. Izjemno dober pogled se je ustavil nad Trstom, na morju, po naseljih v dolini ter seveda proti Griži, na Kroglje, kjer je s Pečice pogled po tej videni pokrajini še mnogo bližji in pristnejši.
dpk1Od cerkvice San Lorenzo nas je 38 vrlih udov krenilo na pot okrog doline Glinščice v smeri Stene. Sam rob Stene je bil zelo burji izpostavljen in danes je bila burja na nekaterih mestih izjemno močna in živahna. Anoraki so opravili svoje zaščitno delo in obvarovali naša telesa, da so zato oči toliko bolj uživala v razgledih na čudovito pokrajino, ki se nam je izpostavila v tej zimski obliki.

Sprehod po grebenu Stene nam je omogočal izjemne poglede na celotno dolino Glinščice, na nasprotni greben Griže, kjer smo v sredini grebena opazili cerkvico Sv. Marije na Pečah, nad njo obeležje Comici, v dolini 36 m visok slap Supet ter v daljavi v zatrepu doline še Boljunec, Dolino in skoraj celotno dolino Trsta.
Nad glavo nas je ves čas spusta do stare zapuščene železniške proge Trst – Hrpelje (sedaj kolesarske steze) spremljalo močno njeno rjovenje, ki je krošnje borovcev kar upogibalo. Po gozdnem predelu hrastovca z bujnim nizkim rastjem in mnogimi okraski zelenega bršljana smo se spustili do reke Glinščice in se ob njej sprehodili ob razvalinah starih znamenitih mlinov do vasi Botač (Botazzo), kjer smo v stari odpri gostilni nadoknadili izgubljene kalorije.dpk3

Pot nas je peljala naprej pod gorskim grebenom Griže z izjemnim pogledom na slap Supet v neposredni bližini z izjemnim pogledom nanj ter napravili še vzpon do cerkvice Sv. Marije na Pečah, ki smo jo že opazovali z nasprotne strani Stene. Večji del ekipe je potem pot nadaljeval v Dolino in se povzpel k Saši na topel ričet na Zabrežec (Mocco), ostalih enajst udov pa je izvedlo še poseben vzpon do spominskega obeležja Emilio Comici – na enega od vrhov Griže ter pot nadaljevala še na sam vrh Griže 448 m visoko ter se v krožnem sprehodu približala do razgledišča nad Krogljami na Pečici, kjer smo uživali v izjemnih razgledih na dolino Trsta, pokrajino okrog njega ter na sam tržaški zaliv. Še posebej nam je padel v oko pogled na San Lorenzo na Jezeru ter na razgledišče, od koder smo bili že zjutraj opazovali to razgledno točko. Oko je našlo tudi ostanke Muhovega gradu pod San Lorenzom.

Kljub izjemnemu razgledu na Pečici, je okrog ušes še vedno tulila strašna burja in nas kmalu nagnala do nadaljevanja poti – do sestopa v Dolino. Še posebej nam bo ta sestop ostal v spominu od močnih sunkov burje, ko smo morali hoditi prav v velikem razkoraku, da nas s svojo izjemno močjo ni prekinila naših užitkov. Na enem od previsov smo za trenutek poiskali zavetje pred njo, a nas je na žalost moč burje kar nalepila na skale in smo bili prisiljeni pot prav hitro nadaljevati po poti varnejšega zavetja.dpk2

Toliko bolje pa je bilo, ko smo vsak s svojo skodelico toplega ričeta pri Saši in Silvi v Zabrežcu potolažili lačne želodce, se okrepčali s kuhanim vinom, ki ga je pripravila Žiža ter se proti poznemu popoldnevu veseli vrnili proti Ljubljani, kjer pa nam ni mogla do živega niti avantura z avtobusom pri Logatcu.

Pohod je vodil tako rekoč domačin: Bojan Kočevar,
Po dolini Glinščice je hodilo: 38 udov,
Planinsko kočo v Zabrežcu 24 so oskrbele: Saša, Žiža in Silva,
Do Jezera in nazaj v Ljubljano nas je popeljal: Beno Tours
Čas hoje po dolini Glinščice: 5 ur ali skrajšano 4 ure,
Pridelali višinske razlike: 774 m ali 470 m

V Ljubljani, 17. januar 2010
Zapisal: Franci Turk

PLANINSKI POHOD PO DOLINI GLINŠČICE PRI TRSTU ~ V SOBOTO, 16. JANUARJA 2010 ~ S PRAŽENIM NAVZGOR

maskotaDolina Glinščice je bila obljudena že v predzgodovinskih časih. Bogata arheološka najdišča so potrdila, da je bival človek v tej dolini že v neolitiku, ostal pa je vse do današnjih dni. Posebne vodoravne jame na desni strani doline, ki jih domačini imenujejo »Jama z okni« so bile pripravne za bivanje. Do teh jam je vodilo več krajših rovov (oken), kar je omogočalo odlično klimatizacijo. Strokovnjaki so sicer prepričani, da v teh »oknih« niso bila bivališča, vendar le nekakšna skladišča in hlevi in le občasno prenočišča za potnike in pastirje.

Že v prvem stoletju so stari Rimljani po dolini Glinščice napeljali 14 km dolg vodovod vse do središča Trsta. Zajem vode je stražila rimska vojska, ki je na pobočju »Stene« tudi bivala.

Ob izlivu Glinščice so bile nekdaj obširne soline, ki so vse do poznega srednjega veka predstavljale veliko bogastvo. Iz solin po dolini Glinščice je potekala povsem naravna trgovska pot naravnost v notranjost dežele. Ob tej trgovski poti so se ob trgovini s soljo pojavili tudi mlini za obdelavo začimb, žitaric in drog, kar je nato skupaj s soljo potovalo proti srednji Evropi. Iz prodajne listine iz leta 1276 je razvidno, da so v tej dolini takrat bili delovali trije mlini, medtem, ko jih je bilo leta 1757 iz listin zaznati kar 16, od katerih eden celo na tri kolesa.

Na poti po dolini Glinščice si bomo lahko ogledali znamenitosti starodavne doline z značilnim in opaznim prehodom med celinsko – predalpsko klimo s sredozemskim podnebjem in mnogimi posebnostmi doline, koder reka teče najprej po rahlo valovitem flišu med bujnim rastlinstvom in se nato preko slapa prelije na izrazito kraška tla med skalovje in soteske, kjer je rastlinstvo le bolj redko in skromno.

Pot je primerna za vsakogar izmed nas, ki ima v nogah dovoljenje za hojo približno  štirih ur. Potrebna je le primerna obutev, v nahrbtniku nekaj za preobleči v primeru potenja, nekaj tekočine za med potjo ter mogoče tudi kakšen prigrizek.

Dolžina poti za hojo je cca 10 KM, možno jo je tudi skrajšati glede na krožnost poti, seveda glede na telesno pripravljenost posameznega pohodnika.
Vsa ostala presenečenja pa nas čakajo že med potjo, predvsem pa na koncu.

V Ljubljani se bomo zbrali v soboto zjutraj, 16. januarja ob 7. uri pred Halo Tivoli in se z avtobusom odpeljali dnevu nasproti. Vrnili se bomo v večernih urah.
Vodič današnjega pohoda po dolini Glinščice bo naš vrli ud Bojan Kočevar.

Prijave pošljite do 13. januarja 2010 v obliki SMS na št: 031 675 934 ali na e-mail: franc_turk@t-2.net ali pa na SMS 051 213 075 ali na e-mail: sasa.kocevar@siol.net

Za organizacijo: Franci Turk in Bojan Kočevar

Franci Turk
Predsednik planinskega odbora

Svečani večer praženega krompirja s plesom

Tudi letos bomo udje lahko izkazali posebno čast in spoštovanje praženemu krompirju na našem tradicionalnem svečanem večeru praženega krompirja s plesom, ki bo V SOBOTO, 12. 12. 2009 od 17.30 ure dalje, v VELIKI DVORANI GRAND HOTELA UNION. ples

Po našem zboru bomo svečani večer pričeli ob 18. uri. S praženem krompirjem in žlahtno kultno pijačo se bomo poveselili v družbi naših prijateljev »ŠTAJERSKIH 7«, ki so z nami uskladili termin, kljub svoji veliki zasedenosti.

Rezervacije za omizja zbiramo predhodno preko prijavnice poslane po pošti, faksa 01 7090 779, telefona 041 828 888 ali na elektronski naslov info@krompir.si. Vstopnina znaša 29 EUR na osebo in jo poravnate na samem dogodku.

Povabite tudi vaše prijatelje, ljubitelje praženega, ki bodo udje šele postali!

P.S.: Omizja so pripravljena za  8 -10 oseb. Pokličite se med seboj in se dogovorite, kdo bo komu polepšal večer. Rezervacije sprejemamo do 8. 12. 2009.

Zbor Mavrica v oddaji Spet doma že drugič

Zbor Mavrica nas vabijo k ogledu nedeljske oddaje Spet doma, kjer nastopajo že drugič v igri “Med dvema zboroma”. Nastobili bodo to nedeljo, 8. novembra 2009 ob 20. uri.

Držimo pesti za dobro uvrstitev, zahvaljujejo pa se vam tudi za oddane glasove.

Okusen sprehod po Ljubljanski vinski poti

Društvo za pražen krompir praži to soboto!!!

Kot vedno na štantih v centru Ljubljane. Vsi udje vabljeni v “popolni opravi”!

Več spodaj in na spletni strani organizatorja:

———————————————————–

Ob Martinovem, pomembnem obdobju za vse vinogradnike in vinarje, saj se mošt spremeni v vino, vas vabimo na praznovanje tega vinskega praznika z nami. Ljubljanska vinska pot vas bo 7 .novembra 2009 popeljala skozi vse slovenske vnorodne dežele. Od Prekmurske vinorodne dežele, ki kaže velike potenciale za pridelavo belega vina v prihodnosti, prek Posavske, kjer podalpska klima dahne vinu svežino in lahkost, do Primorske, kjer daje vinu prav poseben pečat Jadransko morje.

V sklopu Ljubljanske vinske poti bodo na več kot 70 stojnicah vinarji ponujali v degustacijo mlada in nekatera druga vina, različni ponudniki ostalih dobrot pa navduševali z olji, siri, suhomesnatimi proizvodi, praženim krompirjem, bogračem in marsikatero sladico. V želji ohranjanja tradicije bo ponujen tudi mošt in nekatere tipične Martinove jedi. Nove okuse pa boste lahko odkrivali s sivko in kakijem v kulinariki, eko proizvodi in dobrotami, ki jih bodo pripravili mladi Biotehničnega izobraževalnega centra Ljubljana.

Kot se za martinovanje spodobi, bomo kar pred mestno hišo krstili mošt v vino, za vas pa v ljubljanskem starem mestnem jedru pripravljamo tudi bogat kulturno-zabavni program, na katerem bodo kulturna društva, kmečke žene, folklorne in druge skupine iz vse Slovenije poskrbeli, da vam ne bo dolgčas. Na otvoritvi nas bosta pozdravila tudi župan Mestne občine Ljubljana g. Zoran Janković in Slovenska vinska kraljica ga. Karolina Kobal.

Več informacij o Ljubljanski vinski poti lahko najdete na spletni strani: www.ljubljanskavinskapot.si.

Lepo vabljeni tudi na 12. Slovenski festival vin in 2. Festival kulinarike, ki bo potekal 19. in 20. novembra 2009 v Hotelu Slon in Grand hotelu Union. Na spletnih straneh lahko že najdete program in ostale informacije: www.slovenskifestivalvin.si in www.festivalkulinarike.si.
Praznujte Martinovo soboto na Ljubljanski vinski poti ter skupaj z nami vstopite v pisano vinsko jesen!

POHOD PO POTEH SOSESKE ZIDANICE DRAŠIČI

Sobota 14. november 2009

Start ob 9 uri izpred Soseske zidanice Drašiči – Metlika

Martinovo zahteva trenutek, da se ustavimo in se nanj spomnimo!

Za vsakogar izmed nas pa je pošteno, da se pridružimo njegovim čarom, da nam vzame mero za leto, ki prihaja!

Na Martinovo soboto se bomo udeležili tradicionalnega pohoda po poteh Soseske zidanice v Drašičih pri Metliki. Po uvodnem nagovoru in ogledu te znamenite vaške zidanice in pokušnji belokranjskih dobrot, ki nas bodo med potjo spremljale tudi preko celega dneva, bomo krenili na pot med trtjem, zidanicami in belokranjci.

Iz Drašičev se bomo najprej dvignili na hrib Babina gora, kjer bo prvi postanek pri zidanici Nemanič. Pot bomo nadaljevali do Krmačine, kjer nas bo z vrčem v roki pričakal vinogradnik Jožef Prus. Želja po doživetjih nas bo gnala naprej  čez greben Repice in Tičinice čez Plešči vrh. Za nekaj časa nas bo s kozarcem in prigrizki zamotil vinogradnik  Otmar Šturm. Posebno doživetje bo zagotovo cerkvica Sv. Ane ujete med vinogradi, ko se bomo sprehodili mimo nje. Ob koncertu bomo srknili seveda kakšen kozarec rujne belokranjske črnine. Naredili bomo še nekaj korakov do zidanice prve slovenske vinske kraljice Lidije Mavretič v Vidošičah, kjer nas bo poleg vina pričakala tudi slastna malica.

Raziskovanje zidanic bomo nadaljevali v Železnikih, kjer nam bo odprl vrata svoje zidanice vinogradnik Jože Simčič. Povzpeli se bomo čez gozd nazaj proti vasi Drašiči in čez Lazec prišli do vinogradnika Toneta Kostelca.  Pred zaključkom pohajkovanja od zidanice do zidanice je to tudi zadnje soočenje z njimi, kar bo zagotovo povzročilo, da bo tu še posebej pestro in razgibano.

Na turistični kmetiji (ali gostilni) si bomo privoščili še večerjo, če bo to sploh še potrebno in se z avtobusom odpravili nazaj v Ljubljano.

Startnina po osebi: 20 € (v ceno je vključena hrana in pijača med pohodom)

Pred Halo Tivoli se bomo zbrali v soboto 14. 11. 09 ob 7.30h in se odpravili veseli dogodivščini nasproti.

Prijave pošljite do 10. novembra 09 v obliki SMS na št: 031 675 934 ali 051 213075 ali na e-mail: franc_turk@t-2.net ali sasa.kocevar@siol.net

Za organizacijo: Franci Turk in Saša Kočevar

Ekskurzija v Črno Goro (26.-28. 9. 2009)

Pot v Črno goro

Ekskurzije v Črno goro se je udeležilo deset vnetih krompirjevcev. Naša pot se je pričela v Podutiku, kjer smo se zbrali in ob petih zjutraj in krenili na dolgo pot. Devet se nas je peljalo s kombijem, last našega uda Bojana Kočevarja, sam pa je zajahal svoje najljubše prevozno sredstvo HONDO GOLDVING in nas spremljal.

V prijetnem vzdušju smo kar hitro napredovali, naredili kratko čik pavzo in že smo bili na parkirišču nad Skradinom, kjer nas je čakal vrli ud iz Šibenika Goran Sekulič. Po malodaljšem klepetu in obvezni kavici smo se odpravili naprej proti cilju. Naredili kratek postanek pred mostom v Dubrovnik in že je bila Bosanska granica, vožnja mimo Trebinja na mejni prehod Klobuk in evo ti čoče Crne gore, vozimo proti Nikšiču, kjer nas že pričakuje ude Dragan Samardjić. Po stisku rok se podamo v boj za nastanitev, še prej pa dodobra spraznimo zaloge Nikšičkega piva v hotelskem bifeju :” Kelner se žali da u četrnaest dana nije prodao tolko pive “. Hotel kot hotel, le tuš so imeli namontiran tako visoko, da si moral podstaviti stol, če si se želel stuširati, ker je sicer predolgo trajalo da je voda do dol pritekla. Večerja je bila obvezna, spil smo še preostali pir, Toni trobenta je začel pihat, Franci pa raztegovat, slike vse povedo.

Petek: ogled črnogorskih lepot

Samostan OSTROG, glavno mesto Podgorica pa naprej v Cetinje, Njegoš, kralj Nikola pa preko Visovca do Plavine na Skadru. Lep motel večerja doživetje tu so se gostielji res izkazali. Bojan dobi na povratku v Nikšič lep Črnogorski suvenir v obliki Đevojke Sande, ki je imela nalogo vodičke. Seveda nam jo je speljal – ponavadi je vozil za nami tokrat pa smo lahko videli le oblaček in že ga ni bilo več.

Sobota: priprave na praženjeP1010039

Pražili smo na prireditvi, ki je bila namenjena Črnogorskim pridelovelcem krompirja, praženega ni ostalo nič poskusil ga je sam kmetijski minister. Na prireditvi so domači kmetje pokazali svoj pridelek, žene pa pogostile vse obiskovalce z dobrotami, katere so same pripravile. Ogledali smo si konkretne primerke krompirja en sam krompir je tehtal celo 1,5 kg. Popoldne smo našli nekaj česa za ogled Nikšiča in okolice, zvečer še eno srečanje v hotelu z gostitelji Lukom Batom, Draganom ter ostalimi.Glasba črnogorska s pjevalko tako, da je bil Toni frej. Krompirjevci nebi bili krompirjevci, če ne bi rekli “sam domov pa še ne” in smo naš odhod domov namesto po krajši poti naredili kar precej daljši. Bojan ima namreč v Budvi prijatelja, ki mu je slučajno ime SAŠA in ta nas je povabil na ogled Kotorja in Boke Kotorske in seveda na koncu še kosilo v Budvi. Za vse doživeto se jima v imenu vseh udeleženih še enkrat lepo zahvaljujem!

Za res lep zaključek v Budvi pa smo ob bučni podpori Tonija in Francija zapeli kar nekaj lepih in že smo brzeli preko Herceg Noveg, Dubrovnika, Splita proti Ljubljani.Prišli smo v zgodnjih jutranjih urah v ponedeljek 28.09.09.

Po spominu napisal Ud Marjan

Praženje na Slovensko bavarskem večeru harmonikašev

V petek, 23.10.2009, ste od 20. ure dalje VABLJENI v KULTURNI DOM PODPEČ na slovensko-bavarski večer harmonikašev
(frei-ton miza)!

Harmonika

Gostili bomo bavarske harmonikaše, postregli z bavarskim in domačim pivom Mostiščar, kostanjem, pečenimi klobasami in praženim krompirjem!

(Organizator dogodka je Kavarna Mostiščar in naš vrli Ud Igor)

Poročilo z vzpona do Prešernove koče 2193 m na Stolu

Nedelja, 18. oktober 2009
Vreme je bilo zelo daleč od idealnega. Stol je že od daleč deloval kot Dedek mraz z belo kapuco na glavi. Ob stiku z Valvazorjem na višini 1180 m so pojavile nad glavo bele snežinke. Upali smo, da bomo pregnali meglo, ki je osvojila Stol in smo se podali v njegovo nedrje. Že vidni del pogorja Stola je dal slutiti, da danes ne bo najboljši trenutek zobati češenj z njim.
StolV avanturo smo se najprej podali: Bojan, Lojze in Franci. Del celjske ekipe z Jožetom, ki je bil današnji vodnik v gore, je malo zamujala in nam je sledila s polurno zamudo. Bili smo, prepričani, da nas bodo mimo grede dohiteli, pa smo se vendar ušteli. Verjetno smo sebe kar pošteno podcenjevali, kajti šele po dobri uri so se nam priključili na vrhu: Jože, Jožica, Vido in Marko.

Med potjo do Prešernove koče je bilo hladno, čeprav smo si brisali pot s čela, je hladna burja, ki nas je precejšen del poti božala po prepotenem telesu, presenetila s svojo ostrino in močjo. Ves čas poti do vrha in seveda tudi nazaj je rahlo snežilo, megla pa je zaprla vsa okna do prelepih razgledov, ki so na tej gori običajni in nepozabni. Tako smo bili prikrajšani do vsega tistega, zaradi česar smo se za ta vzpon sploh odločili.

Stol2Ob zaprti Prešernovi koči smo se ob močnih sunkih burje, sneženju in gosti megli preoblekli, kar ni bilo ravno prijetno ravnanje, pa vendar potrebno zaradi boljšega počutja in varnosti. Iz nahrbtnikov smo si postregli s skromnim sendvičem in zraven prilili nekaj kačje sline – seveda le zaradi obrambe proti morebitnem prehladu.Stol3

Po težko pričakovani priključitvi zapoznelega dela skupine, saj smo bili trije vrli udje premraženi že do kosti, smo se skupaj z njimi odpravili kakih 400 metrov niže, kjer so bile vremenske razmere že kar spodobne, kjer so si lahko postregli z malo zapoznele hrane, ki je še kako prijala.
Prijetnejši del smo opravili v Lovski koči pod Stolom, kjer smo si privoščili vsega tistega, kar je na gori manjkalo ter pokramljali o dnevu, ki smo ga zmagali.

Slike in tekst: Franci Turk                                             Ljubljana, 19. oktober 2009

Ličkanje koruze v Selih pri Šumberku

Nekaj fotoutrinkov z ličkanja:

http://picasaweb.google.si/JAZDINA/LickanjeZaObjavo?authkey=Gv1sRgCJ2w-8Hqnuni9gE&feat=directlink#

Skratka, bilo je fajn!