Vertovškovih poti izpod Ustja pri Ajdovščini pa zopet nazaj do izhodišča po krožni poti preko obronkov vipavskih gričev se je udeležilo 37 vrlih udov našega društva. Lep druščina se nas je zbrala pod Hrastom, kjer nas je sprejela glasna napovedovalka in njen glas je preko zvočnikov odmeval še daleč za nami.
Le nekaj minut čez osmo uro zjutraj smo zastavili korak, ko so mnogi še spali spanje pravičnega. Rahla meglica se je še spotikala po dolini, medtem ko je gosta megla ostala za nami še nad Razdrtim in se še ni odmaknila, ko smo odhajali izpod mogočnega hrasta pod Ustjem, dokler jo zvečer nismo zopet srečali s sicer malo bolj kislimi obrazi. Sonce je bilo namreč danes tisto, ki nas je spremljalo ves dan, lepi razgledi po Vipavski dolini so bogatili naše poglede in pogosto so oči uhajale na drugo stran doline tja proti Trnovskemu gozdu, na Čaven in še mnogo kam.
Malo smo se oznojili, ko smo navkreber lovili korak proti Planini in sploh nam množica pohodnikov, ki je bila številčna okoli osem tisoč ljudi ni dovolila lahkega in počasnega koraka, saj smo bili prisiljeni zaradi velikega navala pohodnih nog prav nabrusiti podplate in stopiti kar se da hitro. Mirno smo zadihali šele na Planini, ko so nam domačini postregli s čajem in ostalimi napitki.
Nekateri so obogatili pot še z Ostrim Robom in se po strmini spustili nazaj na «klasiko« ter se v Jakulinah – rojstnem kraju Matije Vertovca okrepčali v njegovi vinski kleti, ki je danes na stežaj odprla vrata obiskovalcem. Sline smo potešili v Šmarjah, kjer so nam domačini ob Gasilskem domu pripravili malico z joto in klobaso ter ostalimi dobrotami, kar je šlo kot za med med pohodniki. Praznične govorance v Šmarjah smo preskočili in se kar mimo proceduralne motnje podali do Vrtovč, kjer so nam demonstrirali prešanje grozdja, postregli z njegovim svežim sokom ter tudi s tistim, ki je že prešel postopek vretja. V odsevu sonca in toplih njegovih žarkov je tudi novo vino dobilo poseben lesk, ki smo ga z veseljem poskusili.
Z Vrtovč smo se spustili do Tevč po novi »zgornji« poti, nadaljevali mimo Uhanj do mogočnega hrasta, kjer je bil zaključek današnjega pohoda. Tu je bilo še posebej veselo, saj je bila za nami pot v dolžini 20 km ob 5 urnem pešačenju pravo olajšanje. Domačini so odprli svojo kmečko tržnico in marsikaj od njihovih pridelkov smo lahko ponesli domov – ali za spomin ali pa za crkljanje v dneh po pohodu, ko bo doma potrebno prešteti vse kosti in najti morebitne žulje, ki smo jih zaradi zanimivega pohoda odkrili na petah ali prstih šele doma.

Za ogled slikovnega albuma klikni na spodnji link : https://picasaweb.google.com/105439212335764009917/PoVertovcevihPoteh20112011?authkey=Gv1sRgCKCTlt_E0aWfrgE#

V Ljubljani, 21. listopad 2011

Zapisal: Franci Turk

Dneva na Gorjancih se bomo spominjali z nasmehom na obrazu

Seznam udov DPK, ki so 1. in 2. oktobra prehodili Gorjance: Silva in Marjan, Vera in Igor, Saša in Bojan, Romana in Silvan, Ana in Jure, Miro, Slavi, Ljubo, Jožica, Majda, Darinka in Franci.

Tokrat po malo bolj zaviti logistiki, smo se zbrali pri Šumečem potoku v Gabrjah v številu 12 ih, ostali pa so se nam z različnih vzrokov priključili na Gospodični, kjer smo se sešli po dobri uri hoje navkreber. Malo premočenih hrbtov, kot vzrok naprezanja in suhih grl smo nadoknadili ali z brisačami ali z dodatno tekočino, ki je ta dva dneva tu gori ni manjkalo.
Že pol ure kasneje po prihodu do planinske koče, nas je pri Lovski koči čakal izjemno dober golaž, ki so ga pripravili tamkajšnji lovci in imel je le eno napako. Bilo ga je kar veliko preveč v pripravljenih porcijah, kar je povzročilo kar malo težav zaradi nadaljnje hoje do Trdinovega vrha, ker se pač s polnimi želodci precej teže hodi v strmine. Že dobro uro kasneje se je pod taktirko Šentjernejskih pražilcev in ljubiteljev praženega v veliki porciji že pražila naša kultna jed – praženi krompir. Vonjalo po praženem je že daleč v pobočje Trdinovega vrha, da smo tako lažje premagali, kar se da preveč polne in lene želodce in hitro prispeli pred cerkvico Sv. Jere na vrhu gore, kjer so nas prav prisrčno sprejeli udje te Šentjernejske skupine praženega s kupico lanskega cvička, letošnje modre frankinje ali belim grozdnim moštom iz njihovih vinskih kleti.
Dolgo nismo čakali, že je z grl nas vseh zadonela naša priljubljena himna pod taktirko Silvana, čemur so svoja grla posodili še slučajni pristopniki na Trdinov vrh, ki jih danes ni bilo prav malo. Zelo urna dekleta – obe Brigiti, Jožica in še Miran, ki so skrbeli danes za praženega tu na gori, so spretno razdelili porcije skupaj z zajetnimi kosi pečenega kurjega mesa in skoraj bi ga zmanjkalo pred pomembnim obiskom Dr. Josipa Smodeja in Iva Kuljaja, ki sta bila danes posebna gosta dneva, če bi ne Silvan posegel vmes in so pražilci za ostale obiskovalce pripravili novo ponev, ki je bila s praženim še boljša.
Šentjernejski fantje, med katerimi je bilo največ Franceljnov, so poskrbeli, da grla niso bila suha in da je praženi prav prijetno zdrsnil po naših grlih. Malo kasneje so prižgali še ogenj in nanj postavili ponev za peko kostanja in je prav prijetno zadišalo na obe strani državne meje in dodalo dnevu barvo pestre današnje kulinarike, kjer je seveda izstopal praženi.
Ivo Kuljaj je v nagovoru udom DPK predstavil zgodovino tega Trdinovega vrha, ki nas je danes združil in med drugim dodal, da se skupaj z našim podpredsednikom Silvanom in lokalnimi skupnostmi borijo, da bi bližnja kasarna na vrhu, ki še kvari pogled in odnose med državama, postala središče praženega krompirja, za kar obstajajo zelo velike možnosti. Ta uresničitev bi bila za naše društvo velik uspeh in promocija našega poslanstva, da bi nas ta kraj združeval in ne le razdvajal.
Dr. Josip Smedej nas je še posebej pozdravil, se zahvalil organizatorjem za pozornost, ki smo jo dali temu kraju in nas povabil na večerno srečanje pri Lovski koči, kjer ne bo manjkalo nič in tudi polharija bo zvečer dobila svoje ime poleg izbrane »Najpovšice« pri Gospodični, kjer je za las zgrešila to titulo »Najpovšice« celo naša udinja.
Večer pri Lovski koči je minil v prijetnem klepetu in zabavi, kjer smo ostali do poznih ur. Zaradi programa naslednjega dne in utrujenosti od vsega lepega preko dneva, smo na skupnih ležiščih pri Gospodični kmalu zaspali in spočiti pričakali dan, ki nas je obogatil z obiskom Miklavža, kjer smo praktično zaključili prijetno dvodnevno srečanje, ki mu je tudi vreme polno sonca in vedrega neba dajalo pravi in popolni utrip, čemur ni kaj dodajati.
Posebna zahvala za tako lepa dneva dolgujemo našemu podpredsedniku društva DPK Silvanu Trpinu, ki je vsebinsko organiziral srečanje, njegovi soprogi Romani, Šentjernejskim pražilcem, ki so nas v vsem pozitivno presenetili, šentjernejskim vinogradnikom, ki so skrbeli tudi za naša osušena grla, lovcem, ki so nas sprejeli medse na njihove pripravljene dobrote, ter seveda vsem, ki ste organizatorjem zaupali, da bosta ta dva dneva lepša, kot bi ostali doma, ali se odpravili kamor koli po lastni izbiri.

Hodili smo od Gabrja do Gospodične, od Gospodične do Lovske koče kar nekajkrat, na Trdinov vrh in nazaj ter naslednji dan še na Miklavža z vrnitvijo v dolino polnih 6 ur in se povzpeli s startom 400 metrov n/m do 1178 metrov n/m Trdinovega vrha in drugi dan še od 822 metrov na Miklavža 964 m in naredili kar 920 metrov višinske razlike, kar je za vse velik uspeh in moje iskrena pohvala!

V Ljubljani, 2. oktober 2011

Zapisal in slikal : Franci Turk

Za ogled bogatega slikovnega albuma klikni na spodnji povezovalni link : https://picasaweb.google.com/105439212335764009917/DPKNaGorjancih12102011?authkey=Gv1sRgCKWkuZKl7-qV1QE#

Na strežnik postavil JanezB