Naša planinska skupina enajstih udov se odpravila na planinski pohod na Križevnik, ki ga je vodil naš vrli ud Jože Cajzek.
Vsak pohod, ki ima globoko v sebi do konca nekaj skrivnosti, je zagotovo najlepši. Tokrat smo doživeli zanimivo presenečenje. Križevnik se nam je odmaknil v zatilje Velike Zelenice in nam preprečil zaželen današnji cilj. Sprijaznili smo se z nadomestkom dneva in pristali na Velikem vrhu 2114 m.  Marsikomu od nas je bil to najvišji dosežek v življenju.

Izredno lep in sončen dan nas je spremljal od Planine Podvežak v smeri Korošice. Sinje modro nebo nas je obdajalo in le bele črte reaktivnih letal na njem so kazile idiličen pogled na nebo in snežno bele vrhove Kamniško Savinjskih Alp, ki so bili oblečeni v temno modro ruševje nizkih borovcev, ki so pot le še poživljali s svojo svežino.

Sicer smo se malo iskali po poti do Moličke peči in končno le našli izhod proti našemu današnjemu cilju. Križevnik smo po sili razmer zamenjali za 200 metrov višjo goro Veliki vrh, kar pa nismo obžalovali. Narobe je bilo le v tem, da nismo bili vsi dovolj dobro pripravljeni na povečan napor, ki je zato bil potreben. Na vrhu smo uživali v lepih razgledih, saj je oko neslo daleč preko naših meja v mogočne gore Avstrije, na Peco, Olševo, bližnjo Raduho, na Savinjsko dolino pod nami ter proti zahodu na najbližjo Ojstrico, Krofičko, Planjavo, Kalški greben, Koren, Rzenik in še mnogo kam. Napolnili smo lačne želodce, utišali žejo ter zrahljali napete mišice, spustili sapo in se takoj po obveznem fotografiranju spustili na pot proti Molički planini ter do Kocbekovega doma na Korošici.

Pod Ojstrico v planinskem domu smo se ponovno oddahnili. V pričakovanju toplega obroka, smo bili kar malo razočarani, saj smo žlice v pripravljeno jed le namočili in ostali pri Jožetovem okrepčilu, ki ga je privlekel iz nahrbtnika in nas v obliki suho mesnih izdelkov in kruha nahranil, da smo bili ponovno pripravljeni na nov izziv – vrnitev na izhodišče, kar pa ni bilo povsem enostavno. Nad Vodotočnikom, do kamor je bila pot primerna za utrujene mišice in dehidrirana usta, se je pot dvignila preko Lastovca, kar je omajalo še tako močne značaje pohodnikov. Z zadnjimi močni smo se še dvignili na Lastovec in se malo bol optimistično spustili do Bojanovega kombija, ki je bila za danes prava poslastica.

Kljub utrujenosti, saj smo prehodili v dobrih sedmih urah 15.7 km dolgo pot in se skupaj dvignili kar za 1100 metro visoko, kar je veliko za zelo izkušene pohodnike. Razšli smo se veselo z dobrimi spomini in občutki na videno in doživeto na ta prekrasen dan, ki smo ga preživeli skupaj in se napolnili z novo energijo. Na koncu smo kar nemočni popadali na sedeže kombiju in se neobičajno tiho odpeljali  novemu tednu nasproti.

Na tej poti smo zmagali: Ilonka in Bojan, Vera in Igor, Bojan, Slavi, Franci, Čarli, Jože, Jožica in Franci, Otilija, Sašo in Andrej.

Zapisal: Franci Turk
V Ljubljani, 5. oktobra 2009

Pohodniško doživetje v sliki pa si lahko ogledate tukaj.

Pohod na Palec je uspel, le dež jim je zagodel, ko so se vračali. Vendar udje so bili pripravljeni tudi na to. Poglejte si reportažo v sliki našega uda Franca Turka.

Zjutraj že zaslišim klic gora, klic gora
in krompirja in krompirja praženga,

ko pa lezem, ko pa zlezem do neba, do neba,
tam me muči žeja muhasta,

ko v dolino družba se poda, se poda,
tam mi paše glažek al pa dva,

ko pa spijem glažek en al dva, en al dva,
mi pa tekne kepca praženga.

Ko pa končno sem doma, sem doma,
spet me prime želja trapasta,

ko zaslišim klic gora, klic gora,
spet bi jedel, spet bi jedel praženga!

Naš vrli ud Franci Turk je pripravil zanimivo prezentacijo potepanja po Golici.

V soboto 3.2 2007 se je zbrala najbolj pogumna ‘osmica’ v Podljubelju pri Draganu. Pete so nas že pošteno srbele in podplati so se bili pripravili na obremenitev. Čeprav druščina ni bila pretirano množična, ni manjkalo veselega razpoloženja.

Avtomobilska kolesa so se ustavila pred visokogorsko kmetijo Matizovec na 1072 m /nm in noge so dobile svojo priložnost. Z rokavicami smo si pomagali, da se zaradi jutranjega mraza palice niso prižgale dlanem in pot smo z vso resnostjo zagrizli v greben Košute. Zaradi precej ledene poti, ki jo je uprizoril ‘ta mlajši’ Matizovec, ki je včeraj po tej poti vlačil v dolino porušene smreke, so si naša vrla dekleta kaj hitro nadela dereze in poskrbela za večjo varnost koraku.

Sneg ni motil pri vzponu, saj ga ni bilo pretirano veliko, le prijetno je žvižgalo pod nogami, ko se je mlel kot v mlinu pšeničnega zrnja, ki se pred očmi spreminja v belo moko. Smreke so se že slekle od snežno belega odeva in dajale očem prijeten razgled v res krasnem sončnem vremenu daleč na okoli. Sinje modro nebo je izlet še polepšalo in prijetno razpoloženje se je povečevalo s koraka v korak, dokler si nismo v planinski koči na Kofcah 1488m/nm pošteno odpočili in naužili pravega zimskega razgleda na Kamniško Savinjske vrhove.

Dva uda, ki sta imela še premalo ‘torture’ sta vzela pot pod noge in se odpravila na še lepši razgled na vrh Košute na goro Kofce 1967 m nm, kjer je res bilo kaj videti. Na vrhu je vladalo popolno brezvetrje in sonce je zahtevalo popolno zaščito obraza, sicer bi se v dolino vrnila preveč rjavo obarvana. Na poti naju je presenetil v pravih spomladanskih barvah svetlo moder encijan, ki nama je bil toliko naklonjen, da sva se z njim lahko celo fotografirala (priložen posnetek). Kljub zimi je bi ‘Froncov’ greben popolnoma gol in brez snega in je nama dovolil enostaven in varen pristop na vrh njegovega veličanstva.

V dolino smo se vrnili po isti poti, vendar tega skoraj nismo opazili, saj so bile naše baterije napolnjene in mošnjički dobre volje so prekipevali od zadovoljstva. To je bil zopet en dan, ki se zagotovo ne bo izgubil med staro šaro.

Ekipa, ki se je trudila za društvo DPG in sekcijo ‘s praženim navzgor: Dragan, Jožica, Slavi, Vera, Meta, Janez, Čarli in Franci

Skomine in spomine je skupaj zbral: ud 686 Franci Turk

Kofce, 3. februar 2007

Pot: Ljubljana – Polhov Gradec – Koreno – Horjul – Ljubljana

Planinska sekcija pri DPK je v zimsko-pomladnem sončnem dnevu zaključila svoje pohode na turistični kmetiji »PR JANŠ« , ki stoji malo pod vrhom Korena, hriba v Polhograjskem pogorju.

Z BENOTURSOVIM avtobusom in šoferjem Tomotom smo 23 veselih planincev – planinske sekcije »S PRAŽENIM NAVZGOR« odpeljali iz Ljubljane ob 10 uri. Štartali smo 2 km naprej od Polhovega Gradca in po kolovozu v eni ‘urci’ prikorakali na vrh Korena. Najprej smo si ogledali cerkvico Sv Moharja in Sv. Fortunata iz 15 stoletja. Zanimivost cerkvice so freske na zunanji strani, ki prikazujejo orodje, katero se v nedeljah ne sme uporabljati. Na freski ni zaslediti kakega računalnika. Cerkvico bodo v kratkem obnavljali saj so dragocene odluščene freske vidne kar v treh plasteh.

»Pr Janš« nas je prijazno sprejel lastnik Slavc in nam postregel z aperitivčki.

Pred uradnim » likofom » planinske sekcije smo imeli še kratek program, na katerem je uvodoma predsednik planinske sekcije Dragan povedal nekaj planinskih stavkov. Franci je predstavil celotno planinarjenje v letu 2006 v obliki duhovite pesmice, Ljuba pa je dodala še statistične podatke o številu pohodov, udeležbe in članstva.

V Francitov žep so deževali pismeni predlogi pohodov za leto 2007 in Ljuba je na koncu priporočila vsem zbranim planincem, da se v letu 2007 včlanijo v Slovensko planinsko društvo »Ljubljana Matica«, kjer bodo plačali 4.800,00 SIT (20 €) letno in so s tem predvsem zavarovani v gorah za primer poškodbe, ob tem še veliko drugih popustov, ki jih lahko koristijo pri nabavi planinske opreme. Pri prenočevanju v planinskih kočah celo do 50%.

Po kosilu je bilo rajanje ob treh harmonikah ansambla »PASTIRČKI« in prijetnih plesalcih in plesalkah. Zapeli smo planinsko himno, ki jo je spesnil Jure – »KO ZASLIŠIM KLIC GORA« in se poje na melodijo »Čuk se je oženil, tralalalala…«

Celotni stroški pohoda so bili: prevoz 1.500,00 SIT, Kosilo 1.600,00 SIT, pijača 1.700,00 SIT in prispevki cca 1000 SIT za ansambel. Na posameznika je prišlo 4.300,00 SIT in ob pol petih smo odplaninarili v dolino, kjer nas je v Horjulu čakal z avtobusom šofer Tomo.

Zapisala: Ljuba Prezelj

KORENO PR’ JANŠ’

Koreno, 2. december 2006

Pr` Janš` zaključili smo štreno,

Čeprav je komu počil kakšen ‘štumf’.

Pod leto bomo črto potegnili,

In planinski potrdili končni obračun,

Saj smo se res ogromno nahodili,

In tu ponosno izstavljamo račun.

Smo noge prvič za hribe nabrusili,

Ko sekcija dobila svoje je ime,

Smo ‘s praženim navzgor’ ji namenili,

V želji, da nam poglede hribovske odpre.

Na Lipanco v marcu gázili smo sneg,

Drevje se je pod bogatim ivjem vilo,

Lesketal se v soncu je pokljuški breg,

in nas z razgledom je čistim napolnilo.

Številni smo Ratitovec v aprilu osvojili,

V planinski koči smo nazdravili prav vsem,

In ponovno smo se po snegu sprehodili,

Ko pri prtovških lovcih imeli smo sprejem.

V maju se je pri Gospodični družba zbrala,

In se dvignila je na Trdinov vrh,

Nato se še v Metliko na Vigred je podala,

Kjer jih prevel je ne-planinski srh.

Sredi julija je Porezen priklonil se globoko,

In nam pripravil prijeten hribovski sprehod,

Pri Ljubi v Davči nas s postrežbo je visoko,

Sprejel na žaru okusen je Juretov obrok.

Tudi črni dnevi so se v koledar prikradli,

Struška, Roblek, Košutnik in Triglav,

Pohodi in vzponi res najlepši so odpadli,

ampak to stalnica planinskih je odprav.

Za odpovedi nastale, si ne delajmo skrbi,

Saj dvorane ne krasijo nam pohodnih dni,

Še veliko podobnih vremenskih bo zavor,

A na zalogi še bogat je hribovski izbor,

V oktobru prečili plezalno smo Košuto,

Preizkusili vsem plezalni smo adrenalin,

In končali planinsko smo ‘maršruto’

Ko k Draganu pohiteli smo na kuhan vin`

Novembra smo z vrha gledali Grmado,

Ko doživeli krasen smo planinski dan,

A burja nam je uprizorila ‘kanonado’

In na Katarino smo zbežali ji v bran.

Novih sedem vzponov letos je ime dobilo,

Ko v prijetni družbi prelivali smo pot,

Doživetje naše se je v dnevnike prelilo,

Še dovolj idej bo za naš krompirjev rod.

Vsi napori z glave preznojene izpuhtijo,

Ko na koti osvojeni najvišji obstojiš,

Kavke črne ti v pozdrav zletijo,

In od razkošnega počutja obstrmiš.

Se razgledi razgrnejo v neskončno,

Ko z vrha opazujemo ves vidni svet,

Se v dolino vračamo nazaj pokončno,

Vsakdo z doživetji je novimi prežet.

Največ težav nam je prevoz povzročal,

Ko se nikoli nismo znali prav preštet,

Večkrat se je kdo za drugo pot odločal,

In denarja morali smo drugi več odštet.

Koristno k prijetnim bomo pripisali,

Leto prihodnje naj ture bodo naš vzor,

Da lahko z veseljem bomo zaklicali,

Dnevom nasproti ‘s praženim navzgor’.

Ob zaključku planinske sezone s praženim navzgor

Franci Turk, ud DPK 686

Udeleženci DPK pohoda na Grmadi 5. 11. 2006: Slavi, Ilonka, Darinka, Helena, Vera, Meta, Stane, Bojan, Edvard, Milan, Franci, Tone, Igor, Jožica in Franci in seveda Kongo-bus

V Mačkov Graben smo prispeli ob 8.20 in tudi štartali nekaj minut kasneje.

Pot nas je peljala po Mačkovem Grabnu na Gonte, kjer nas je pričakal topel čaj. Do vrha Grmade nas je spremljal precej hladen veter in tudi na vrhu smo imeli čas le za kratek spominski posnetek, saj je preveč pihalo, da bi se lahko kaj več časa zadržali na doseženem cilju.

Razgled na bližnjo in daljno okolico je bil primeren glede na rahlo koprenasto oblačnost iz vzhoda. Pogled na Triglav s sosedi, Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe pa je bil čudovit, saj se je vse skupaj kópalo v čudovitem soncu in razgledu.

Glede na dosežek, ki je bil za nami, smo se predčasno zaradi mrzlega vetra spustili po bregu Grmade v vznožje in pot nadaljevali po lepi in lahki poti na Sv. Katarino, kjer nas je Dobnikar pričakal z dobrim kosilom že malo po enajsti uri dopoldan.

Jeziki so se razvezali in iz prijetnega klepeta nas je predramil odhod na Toško čelo, kjer nas je ob 15.00 uri pred Lovsko kočo pobral naš šofer Jože in nas popeljal v naročje naših družin.

Tako smo zaključili letos zastavljeno planinsko potepanje v okviru planinske sekcije ‘s praženim navzgor’, ki deluje v pod budnim očesom društva za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi.

Za nekatere je bil to le malo daljši sprehod, za nekatere pa kar dober zalogaj. Vse se je končalo brez žuljev in prask v upanju, da se drugo leto vsaj nekajkrat ponovi, saj ni bilo nikogar med nami, ki bi mu to druženje ne pustilo prijetnega pečata.

Pod organizacijo pohoda smo se podpisali: Ljuba Prezelj, Franci Turk in Edvard Kužner.

Posnetek udeležencev na Grmadi, 5. novembra 2006

Jesen….20°C, malo oblačno, a primerno za kratke rokave in pohod skupaj 17 planincev in planink s planinsko sekcijo »S PRAŽENIM NAVZGOR«

Tokrat je bilo zares navzgor, saj smo naredili kar 1100m višinske razlike.

POT: Podljubelj-gostilna Ankele, Ljubelj, Planina Korošica, Hanjževo sedlo, plezalna severna stena Velikega vrha v Košuti, sam vrh Velikega vrha, Dom na Kofcah, Kmetija Matizovec, Podljubelj-gostilna Ankele. To je bila klobasa, ki smo jo začeli ob 9 h in 15 h in se vrnili ob 17h, ko smo jo zašpilili pri Draganu.

Bilo nas je 17planincev, a 6 planink se je odločilo za lažjo turo in so odplaninarile do Doma na Kofcah, na planino Šija in nazaj. Imeli smo skupno kosilo na Kofcah, kjer je bilo vse polno še drugih planincev. V koči smo celo videli najmlajšega planinca – 3 mesečnega fantka, ki ga je očka prinesel v nahrbtniku.

Pohod sta vodila: Janez JERMAN in Franci TURK

Start na Ljubelju pri Sv. Ani Plezanje na Veliki vrh v Košuti
Tik pred vkrcanjem v Bojanov kombi pri kmetiji Matizovec – 1072m Na vrhu Velikega vrha – 2088m

Kombi nas je zapeljal v Podljubelj v gostilno Ankele k našemu predsedniku Draganu, ki nas je čakal in nas odpeljal nazaj na Ljubelj po avtomobile. Planinci v Bojanovem kombiju pa so se odpeljali na Bled, kjer je kuhal predvolilni golaž naš vrli ud in planinec Fajfar Janez, ki si želi postati župan Bleda.

Ljuba

Vreme je bilo malo oblačno v jutranjih urah, popoldne pa sončno in ne prevroče – 25 stopinj

Z avtobusom BENOTURS, ki ga je vozil šofer TOMO, smo se ob 8h zjutraj odpeljali iz Ljubljane v Davčo.

Smer vožnje: Ljubljana, Škofja loka, Železniki, Zali log (2km prej levo za DAVČO in CERKNO) in po 8 km vožnje po gorski soteski pridemo do gostilne Jemc. Tam se okrepčamo, pustimo avtobus in jo mahnemo po zgornji poti, za šolo, mimo vikenda Pagon po kolovozni poti do kmetij Jurež in Pstinar. To so zadnje kmetije pred 1,5 urnim vzponom na Porezen.

Planinska sekcija »S PRAŽENIM NAVZGOR« je bila dobro pripravljena in veselo razpoložena. Na vrhu smo se malo okrepčali, nekateri pojedli celo joto ali kislo mleko in jo hitro ubrali nazaj v Davčo na Ljubin vikend, kjer je Jure že pekel na žaru razkošni obed.

Vsi zadovoljni, rahlo utrujeni smo še malo užili v gorski idili in ob 7h odpotovali z avtobusom nazaj v dolino.

Za nami je še eno prijetno druženje in lepi spomini na slovenske planine. Ne bomo pa pozabili vrlega uda in častnega predsednika DPK Jureta, ki se je potrudil za nas lačne planince z razkošnim kosilom.

Ob Juretu in po izpraznjenem žaru Gasilska ‘fotka’ na vrhu Porezna

Planinski izlet na Gorjance smo izvedli v soboto, 20. maja 2006 kljub majhni udeležbi udov. Vzrok temu je bil letni izlet “aktivnih udov”-tistih, ki gredo skoraj povsod! Pohodniki: Ana Čampa, Iva Oven, Zinka Rom, Malči Klemen, Darko Štamfel in Neja, smo se ob 8.30 uri zbrali na “prepihu”- v gostišču ob cesti iz Novega mesta na Gorjance. Verica in Igor Celestina pa sta nas popoldne pričakala kar v Metliki na Vigredi. Z vrha Vahte smo z glavne ceste zavili levo, proti Gospodični (še z avtomobili). Gospodična(822m) nas je pričakala osamljena, malo zamegljena. Umile smo se pri studenčku Gospodična,da bi ostale še dolgo mlade, Darko pa nas je ogrel s šnopčkom.Tako smo veselo zakoračili proti Trdinovemu vrhu(1181m) in Sv.Jeri. po dobri uri hoje smo ju osvojili.Po obveznem fotkanju, smo kar hitro nadaljevali pot skozi dolenjski pragozd proti Miklavžu.tu smo najprej začudeni opazili zasneženo drevo pred kočo. ko smo prišli bližje, smo ugotoili, da je cvetoča češnja! V planinski koči “pri Miklavžu(964) smo se okrepčali z dobro gobovo juhico in čajem “z visoko peto” ter dodatki iz nahrbtnika. Tako smo lažje nadaljevali pot v trikotu nazaj do Gospodične.

Skupne poti je bilo dobre tri ure.

Drugi del našega izleta se je čez prelaz Vahta nadaljeval v deželico na sončni strani Gorjancev.Na tradicionalni prireditvi v Metliki- “Vigredi v Beli Krajini”- je bilo že veselo.Tu sta nas pričakala še uda – že naturalizirana belokranjca – Verica in Igor- predvidevam, da sta prikolesarila,ker je ta dan tudi velika kolesarska tura s ciljem v Metliki !? Ob Jančku z ražnja in dobri metliški črnini smo skoraj pozabili na našo glavno jed- praženega! Polni pozitivne energije, ki jo tam okrog ni manjkalo, smo se v poznem večeru poslovili od kraja, kjer bomo prvo soboto v septembru imeli naš 6.svetovni festival.

poročevalka in vodja izleta: Mauči

Stavča vas, 23.maja 2006