Društvo za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi

Pot v Črno goro

Ekskurzije v Črno goro se je udeležilo deset vnetih krompirjevcev. Naša pot se je pričela v Podutiku, kjer smo se zbrali in ob petih zjutraj in krenili na dolgo pot. Devet se nas je peljalo s kombijem, last našega uda Bojana Kočevarja, sam pa je zajahal svoje najljubše prevozno sredstvo HONDO GOLDVING in nas spremljal.

V prijetnem vzdušju smo kar hitro napredovali, naredili kratko čik pavzo in že smo bili na parkirišču nad Skradinom, kjer nas je čakal vrli ud iz Šibenika Goran Sekulič. Po malodaljšem klepetu in obvezni kavici smo se odpravili naprej proti cilju. Naredili kratek postanek pred mostom v Dubrovnik in že je bila Bosanska granica, vožnja mimo Trebinja na mejni prehod Klobuk in evo ti čoče Crne gore, vozimo proti Nikšiču, kjer nas že pričakuje ude Dragan Samardjić. Po stisku rok se podamo v boj za nastanitev, še prej pa dodobra spraznimo zaloge Nikšičkega piva v hotelskem bifeju :” Kelner se žali da u četrnaest dana nije prodao tolko pive “. Hotel kot hotel, le tuš so imeli namontiran tako visoko, da si moral podstaviti stol, če si se želel stuširati, ker je sicer predolgo trajalo da je voda do dol pritekla. Večerja je bila obvezna, spil smo še preostali pir, Toni trobenta je začel pihat, Franci pa raztegovat, slike vse povedo.

Petek: ogled črnogorskih lepot

Samostan OSTROG, glavno mesto Podgorica pa naprej v Cetinje, Njegoš, kralj Nikola pa preko Visovca do Plavine na Skadru. Lep motel večerja doživetje tu so se gostielji res izkazali. Bojan dobi na povratku v Nikšič lep Črnogorski suvenir v obliki Đevojke Sande, ki je imela nalogo vodičke. Seveda nam jo je speljal – ponavadi je vozil za nami tokrat pa smo lahko videli le oblaček in že ga ni bilo več.

Sobota: priprave na praženje

Pražili smo na prireditvi, ki je bila namenjena Črnogorskim pridelovelcem krompirja, praženega ni ostalo nič poskusil ga je sam kmetijski minister. Na prireditvi so domači kmetje pokazali svoj pridelek, žene pa pogostile vse obiskovalce z dobrotami, katere so same pripravile. Ogledali smo si konkretne primerke krompirja en sam krompir je tehtal celo 1,5 kg. Popoldne smo našli nekaj česa za ogled Nikšiča in okolice, zvečer še eno srečanje v hotelu z gostitelji Lukom Batom, Draganom ter ostalimi.Glasba črnogorska s pjevalko tako, da je bil Toni frej. Krompirjevci nebi bili krompirjevci, če ne bi rekli “sam domov pa še ne” in smo naš odhod domov namesto po krajši poti naredili kar precej daljši. Bojan ima namreč v Budvi prijatelja, ki mu je slučajno ime SAŠA in ta nas je povabil na ogled Kotorja in Boke Kotorske in seveda na koncu še kosilo v Budvi. Za vse doživeto se jima v imenu vseh udeleženih še enkrat lepo zahvaljujem!

Za res lep zaključek v Budvi pa smo ob bučni podpori Tonija in Francija zapeli kar nekaj lepih in že smo brzeli preko Herceg Noveg, Dubrovnika, Splita proti Ljubljani.Prišli smo v zgodnjih jutranjih urah v ponedeljek 28.09.09.

Po spominu napisal Ud Marjan

Odprave Društva za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi na Islandijo smo se udeležili: Eržen Vodenik Maša in Vodenik Rado, Slavi Menard, Janez Fajfar, Vera in Igor Celestina, Milan in Ilonka Pondelek, Darinka Tešar, Andrej in Janislava Peklaj, Vida Čertanec, Bojan in Saška Kočevar, Anton Čič, Jitja in Žare Samec, Jožica Rogina, Majda Seničar, Tomaž Perko, Ove Hansen ter Drago in Mateja Bulc.

V petek, 20.6. 2008 smo se zbrali na Brniku ob 15.00, odleteli pa z dobro uro zamude letala EasyJet v London Stansted, odtod pa z Iceland Expressom v Keflavik. Tja smo prispeli v soji polarnega dne ob 23.55. Pričakali so nas uda društva – Valli (Valgardur Egilsson) in njegova žena Katrin Fjeldsted ter vodička in šoferka Gugga. Z avtobusom je Gugga večino popotnikov odpeljala do prenočišča (2500 na osebo), pet pa nas je prebivalo pri Valliju in Katrin ter njeni sestri.

Naslednji dan smo v prekrasnem soncu odpotovali z avtobusom in Vallijevim terencem odšli na ogled okolice Reykjavika, islandske prestolnice. Pogledali smo si Reykanes, se okopali v naravnem izviru tople mineralne vode v Blue Lagoon in se popoldan preizkusili še v jahanju čudovitih, prijaznih in praviloma ubogljivih islandskih konj.

V soboto smo šli na izlet, ki je obvezen za vsakega obiskovalca Islandije. Ob 9.00 smo se odpeljali izpred hotela in se napotili proti geotermalnemu področju gejzirjev, ki smo si jih ogledali prav od blizu. Pot nas je vodila tudi do veličastnih slapov Golden Waterfall, nato pa še na Kerid, star vulkanski krater, in v Hveragerdi, področje največjih rastlinjakov, ki jih ogreva geotermalna voda. Končni cilj je bil naravni park Thingvellir, kjer smo si ogledali naravne (favna, tektonska plošča) in kulturne znamenitosti (prvi parlament na svetu iz leta 930). Pika na i pa je bil piknik s praženim krompirjem in kitovim mesom pred počitniško hišico naših Islandcev tik ob obali prekrasnega jezera.

V ponedeljek smo si ogledali južno obalo otoka, kjer gojijo večino krompirja na Islandu. Na južni obali smo se povzpeli na slap, na ledenik nad še delujočim vulkanskim kraterjem in si od blizu ogledali njive islandskega krompirja, še prej pa smo si ogledali ribiško mestece Eyrarbakki, ki je bilo nekoč največje islandsko pristanišče.

Zvečer smo na vrtu Vallija in Katrin razvili prapor DPK in islandsko zastavo in islandskima udoma slovesno izročili tablico “Častni konzul DPK za Islandijo in Skandinavijo”. Praznovali smo tudi rojstni dan blejskega župana- zabava se je potegnila v jutranje ure- saj je bilo svetlo kot popoldan pri nas!

V torek, 24.6 junija smo se podali na pot na sever otoka, proti fjordom, kjer je Valli doma.

Po 6-7 urah vožnje s postanki za ogled lokalnih znamenitosti v prekrasno, svetlo zeleni islandski spokojnosti z ovcami, konji in senenimi balami smo prispeli v Akureyri. To je drugo največje islandsko mesto, center severnega dela Islandije, v katerem živita tudi dve naši rojakinji, gospa Helena Dejak ima tam potovalno agencijo. Sprejem je bil enkraten- v mondenem lokalu nas je lastnik pričakal z izdelki iz krompirja (tudi sladica) in slovenskim pozdravom “Dober dan”. Izkazalo se je, da sta z ženo mesec dni preživela v uku pri Štormanu v Celju. Svet je res majhen! Spali smo izjemno ugodno v Vallijevi rojstni vasici Grenivik, v razredih osnovne šole, ki so nam jo prijazni domačini izročili v uporabo, za Isk 2500. Kuhinja je bila ogromna, jedilnica prav tako, v njej smo imeli tudi klavir. Ob večerji in po njej sta nas tako razveseljevala Ove na klavirju in Rado na harmoniki.

V sredo smo se s trajektom iz Dalvika (poleg Akureyrija) ob 9.00 podali na otok Grimsey, po katerem poteka severni povratnik. Vožnja je trajala dve uri v eno smer, a bilo je vredno. Otok je ptičji rezervat, mimo naših glav je kar naprej letala kakšna ptica, včasih cela jata, kot v Hitchcockovih filmih. Videli smo čigre, galebe, race, čaplje, puffine in kdo katere ptice še. Na otoku smo bili 3 ure in pol, srečali dva Slovenca, ki tam počitnikujeta in lovita ribe vsak dan za enormne denarje, noto se spet z ladjo vrnili v Dalvik in od tam z avtobusom v svojo šolo v Greniviku.

Četrtek je bil dan za ribolov in ogled kitov in slovenski praznik. Po razvitju zastave pred osnovno šolo v Greniviku smo odpluli z ladjo Vallijevega sorodnika (saj tam so njegovi sorodniki itak vsi!) po fjordu. Najprej nas je peljal po sledeh kitov, enega smo videli od blizu, neverjetno živahna žival. nato smo se preizkusili v ribolovu- prav vsak od nas je ujel vsaj eno, večina pa kar nekaj rib, več kot porcijskih dimenzij. Ladjar nam jih je kar na licu mesta sfiletiral, kosti, glave in repe pa nam je na našo željo spravljal posebej, čeprav ni res verjel, da je mogoče iz teh odpadkov, ki jih Islandci mečejo le galebom, narediti dobro juho. Večerja je bila njam-njam.

V petek smo se odpeljali na sosednje področje, jezero Myvatn ter bližnjo okolico. Področje izgleda kot lunina površina, prvinska narava, velike globeli, neverjetne kamnite figure, polno borovnic, brusnic in islandskih brez bonsajskih dimenzij. Popoldan smo obiskali kmetijo direktorja združenja pridelovalcev krompirja in si ogledali njegovo posestvo, krompirjeve njive in prekrasne konje, tudi 10 ur staro žrebe. Ogledali smo si tudi nekdanje leseno župnišče, obloženo z debelo plastjo šote. Zvečer smo spet napadli ribje filete, abrahamovec Igor pa nas je pogostil še s slovenskimi dobrotami, ki jih je vse dotlej uspešno skrival. Praznik bil je živ, manjkalo ni ne plesa ne petja ne pijače ne jedače.

V soboto smo se pričeli vračati domov. Ponoči je deževalo, 300 metrov više pa snežilo. jutro je bilo hladno, a prekrasno. Slovo na konzulovem vrtu s kuhano polenovko in islandskimi posebnostmi (kuhan krompir v srajčki ter posebne omake) je bilo izredno prisrčno.

V nedeljo smo že navsezgodaj krenili na letališče v spremstvu islandskih prijateljev, Katrin, Vallija in Gugge, saj je bil odhod letala že ob 07:50. Kljub temu smo na Stanstedu letalo za Ljubljano zamudili. Vsak po svoje smo se znašli, vsi smo bili do večera že doma. Največja skupina nas je na Brnik namesto ob 15.55 prispela malo pred polnočjo.

Na voljo so tudi slike iz naše odprave.

Čas dogajanja: 2. julij 2005;

Kraj: Semenarna Ljubljana, podružnica Ptuj;

Število udeležencev: 46

Izlet na Ptuj je prvo leto na izpitu padel,
In tudi drugo leto je vrag načrt ukradel,
danes pa je stvar popolnoma uspela
in z desetko čisto ga v center je zadela.

Tokrat usodi nismo hrbta pokazali
in ob Tivoliju smo se kot ovčice zbrali,
kot protokol zahteva, Maša nas je vse preštela,
a vraga, izgleda, da je spisek čisto drug vzela.

Osnovno krivdo nase vzela je hitrost,
zmeda z naslovom za prijavo bila je krivde kost,
pa vendar Beno Turs je kmalu pot pod noge vzel
in proti Štajerski tja na Ptuj je odbrzel.

Na avtobusu bila je bratovščina čisto prava,
za priboljšek se v ponudbi pojavila ni kava,
ko sanjski moški začel je z raznimi prilivi,
je hitro dvignil vzdušje, čeprav še nismo b`li na njivi.

Kar veliko tekočega Igor v kozarce je natočil,
in vsak si svoj želodček s krepkim je namočil,
kar nekaj truda je bilo potrebno, da nas je Maša umirila,
ko nas je z obveznostmi krompirja prijetno zamotila.
Iz zvočnikov v avtobusu Mašin glas prijetno je donel
in v ušesih naših ob novicah, prijetnem tonu obsedel.
Veselja Maša ni skrivala, glede na leto lansko in še prej,
ko zbrana družba hitela je na njivo, in to čimprej.

Predstavila nam je krompir, kot za ude se spodobi,
posegla v zgodovino je v njegovi vsakršni podobi.
Na svet prinesla 360 različnih njegovih krstnih je imen
in se prestavila za osemtisoč let nazaj, ko baje je bil rojen.

Avtobus pa dirjal je medtem v želeno smer
in ko se pošteno je utrudil, se na Lopato je podal,
ko še dva uda s Celja družbi je milostno dodal,
pa tud` dekle iz Češke, sprejeli smo, kot svojo hčer.

Na Ptuju se nam razposajeno Jure je priključil
in celotno družbo z razpoloženjem dodatno je okužil.
Vodstvo v Semenarni prevzela prijazna je Marija
in začela se živahna, strokovna in prijetna je misija.

Na njivi raste mnogo sort presvetlega krompirja,
pred vsako vrsto kot “soldat” stoji napis njegovega vezirja,
že veliko sort njegovih tega vrta, lepo je obrodilo v Stavči
kjer zanj res gospodarno pazi naša skrbna “Mavči”.
Se trideset različnih sort semenskega krompirja tu odpre,
med njimi so paradni – escort, cvetnik, kresnik in desiree,
v okroglih, podolgovatih in ovalnih se oblikah on leskeče,
od barve bele tja do svetlo rdeče je krompir z malo sreče.

Gréde vse bohotijo se v razkošju bujnega cvetenja,
vsaka vrsta različnost že na pogled občutek sorto menja,
in ko umiri se duh tvoj s pogledom na krompirjeve nasade,
že na njivi zadiši po vonju okusne krompirjeve naslade.

Maši smo hvaležni za prijetno doživetje,
ker to bilo res pravo in koristno je početje,
Marija nam srce in znanje je s pridom napolnila
in nam veselja dodatnega je z žlahtnostjo ovila.

Pot se nadaljevala v Ptuj k našemu je Juri,
ki se z Barbarige še vrnil je ob pravi uri,
nam pripravil odlično in okusno je mineštro,
ki bila je dober temelj za vinsko klet in »fešto«.

V Ptujski kleti na ogled postavilo se je hrastovo sodovje,
s premalo občutka vstopili v njegovo smo drobovje,
ko preizkušali v kleti ubranost naših smo glasov,
so nas opozorili, da s tem gremo vsi lahko le še domov.

Sledil nato je še bogat ceremonial,
ko poskušali sadove smo teh ptujskih vinskih tal.
In ko nam je v dvorani rizling laški osebno spregovoril,
Smo uvideli, da kot prijatelj nam ne bo predolgo dvoril.

V razkošju dobre volje in posledice pokušnje dobrih vin,
Rado v avtobus s harmoniko prinesel živahen je “kažin”
In v vzdušju tem smo se v momentu v Vojnik preselili,
In se pri Urški pozno v noč prešerno veselili.

Postregli so nam z obiljem pražen`ga krompirja,
ki se bohotil je s cvetlico, ki je po običaju vinska last,
in na krožnikih je zmanjkal v trenutku kakor prava slast,
le priloga nam je skoraj vsem na krožniku ostala.

Polni kozarci cvička paradnega so zadoneli,
izpod kozolca ponovno himno smo zapeli,
Velkavrh kot avtor teksta se je z dirigiranjem postavil
in kljub glasovom neubranim, akorde je prijetne zvabil.

Ansambel »Venus« dodal vzdušju ščepec je soli,
saj ob zvokih kot plamen vsem je zažarela vroča kri,
zraven pa še Jože v prijetni igri, ki ne izvabi se je iz klavirja,
za nagrado zmagovalec dobil vrečo je in pol krompirja.

Na tej ekskurziji smo se prijetno imeli,
zanjo so nesebično zasluge svoje vzeli:
Maša, Menard, Bulc in zakonca Samec,
in od Urške smo odšli v prijeten spanec.

Franci Turk, ud 686