Lepo sončno junijsko vreme, temperature še na meji sprejemljivosti, dobra družba in veselo srečanje krompirjevcev je dalo ime dnevu pri Cantaruttijevih v Rakeku in bo zagotovo šlo v anale vsakega izmed nas, ki smo se udeležili tega 7. tradicionalnega Kunaverjevega pohoda v Rakov Škocjan.
Kar 35 veselih udov društva se je zbralo. Toliko nas še ni bilo pred Oliverjevim čebelnjakom tam nekje na Rakovškem polju tik ob poti pohoda.
Iz razpotegnjene kolone pohodnikov je bilo slišati, ko smo šli mimo čebelnjaka: »Tukaj je pa center krompirjevega društva«. Kar ponosen sem bil na ta izrečen stavek neznanca.
Ob poti so nam gospodinje kraja nudile vsemogoče aperitive, osvežilne pijače, namaze in razne vrste kruhkov in potic.
Ogledali smo si Mali naravni most z demonstracijo spuščanja jamarjev v globino, izvir reke Rak, Veliki naravni most s cerkvico Sv. Kancijana, reko Rak pod njim ter demonstracijo vsemogočega skoraj umetnostnega žaganja dreves, hlodov in vej ter izdelavo lesnih izdelkov domačih gozdarjev, ki so se res potrudili, da nam je bilo na poti lepše in bolj zanimivo.
Zelo okusen ješprenjček s pol klobase na koncu pohoda pri COŠD nam je dal nove moči, da smo se lažje vrnili nazaj do Cantaruttijevega čebelnjaka. Doživel sem pa zelo zanimiv pogovor s slučajno pohodnico dneva iz Pivke, ki me je vprašala, kaj pomeni moj klobuk na glavi s koloradskim hroščem. Odgovoril sem ji, da pripadamo društvu praženega krompirja. Nadaljevala je pa kot iz topa »za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi«. To sem v soboto videla na televiziji. Zelo rada bi se včlanila v to originalno društvo. Verjetno bi se midva še kaj zmenila, če se takrat ne bi med potjo za mano zgodilo nekaj nenavadnega z našo udinjo Metko, ko ji je bilo potrebno nuditi nekaj pomoči zaradi slabosti. Nič ni bilo hujšega, vse se je lepo izteklo, le Mili jo je prišla iskat s svojim avtomobilom in jo odpeljala nazaj do čebelnjaka.
Pri čebelnjaku je že bilo veselo. Iz računalnika je zazvenela krompirjeva himna, praženi je bil pripravljen v dveh različicah in sicer s sirom in z ocvirki. Za dodatek pa so se pri Cantaruttijevih potrudili, da so nam za izboljšanje okusa pripravili še prilogo v obliki polhovega golaža. Čebelnjak je povsem oživel, veselih komentarjev ni manjkalo, pesem je bilo slišati od tu in celo Dr. Jurij Kunaver, ki skrbi za tradicijo svojega očeta prof. Pavla Kunaverja se nam je pridružil ob čebelnjaku in veselo pokramljal z nami.
Vsaka čast Cantaruttijevim, zelo so se potrudili. Ni bilo niti to slučajno, da nam je Oliver kar nekajkrat prebral na kamnu napisano pesem Toneta Pavčka, ki visi na drevesu pred čebelnjakom » Prijatelji«. To pesem smo poskušali prebrati tudi ostali in nastal je zelo zanimiv literaren popoldan s to znano Pavčkovo pesmijo.
Res je to, kaj vse veselega lahko nastane, če se na kupu zberejo prijatelji, za kar pa je najbolj zaslužen Oliver, ki je dnevu dajal ton in energijo.
0 Komentarjev