Strumna deseterica »krompirjevcev« se je v soboto pridružila že 19. tovrstnemu pohodu za povrstjo, ki ga je organiziralo Društvo vinogradnikov Čatež in je bil letos že peti po vrsti. To društvo je nekaj izjemnega. Združuje jih prijateljstvo, zaupanje in želja po druženju, ki jih povezuje med seboj, kot naoljen stroj – seveda poleg sladkega cvička, ki pa je njihova združevalna »pasta«.

Lepo so nas sprejeli medse in počutili smo se, kot da že od »pantiveka« spadamo skupaj. Vsi okoli nas so izžarevali ponos in vsi so bili kot en sam! Težko je to videti še kje drugje. Človek pomisli, da se to ne dogaja pri nas doma – v Sloveniji. Pa vendar se. Upajmo, da se bo to začelo tudi kje drugje pri nas, kar je najboljša teorija sloge.

Pot je peljala od Temenice čez Debel hrib in že po prvem stiku s prvo zidanico, se je pohod zaustavil, saj je bilo takoj potrebno doliti »eliksirja« za lažje nadaljevanje poti. Sonce je pohod še polepšalo, saj so bili pogledi po okolici in obronkih vinogradov nekaj izjemnega, kar je ta letni čas običajno misija nemogoče.

Pogled s poti na Primskovo od Mihelce je bil kot v pravljici. Vzpon nanj z Mišjega dola je bil sicer težaven in precej pokonci postavljen, ampak zmogli smo ga vsi.

Lovci Lovskega društva so v lovski koči Velika Loka za nas pripravili zelo dober divjačinski golaž, ki je kot gorivo zdržal vse do konca tja do Čateža, čeprav je bilo vmes še kar nekaj zelo pogostih postankov, ko so iz zidanic prihajali domačini z vrčki cvička v rokah in nudili nam pohodnikom dodatnih okrepčil, pa čeprav jih nismo potrebovali, nismo nikomur dali košarice. To lahko resnično doživiš le na Dolenjskem. Ob njih smo se enostavno počutili doma in res bi bila velika škoda tega ne doživeti.

Po petih urah hoje in kramljanja z domačini in vinogradniki je minil kot v trenutku in že smo bili na koncu, kjer smo v prostorih Društva vinogradnikov Čatež – organizatorjev pohoda, napravili rezime dnevu, ki smo ga preživeli.

Še veliko takšnih dni smo si zaželeli. Organizatorjem pa je bila želja povsem enostavna. Ostanite takšni, kot ste, saj to vas dela nekaj posebnega in izvirnega.

 Ana in Jure, Bojan, Franci, Ljubo, Pika in Bojan, Tanja in Lojze in Zmago.

V Ljubljani, 27. 12. 2015

Franci Turk
Vodja planinsko pohodne sekcije DPK

 


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.