Odprave Društva za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi na Islandijo smo se udeležili: Eržen Vodenik Maša in Vodenik Rado, Slavi Menard, Janez Fajfar, Vera in Igor Celestina, Milan in Ilonka Pondelek, Darinka Tešar, Andrej in Janislava Peklaj, Vida Čertanec, Bojan in Saška Kočevar, Anton Čič, Jitja in Žare Samec, Jožica Rogina, Majda Seničar, Tomaž Perko, Ove Hansen ter Drago in Mateja Bulc.
V petek, 20.6. 2008 smo se zbrali na Brniku ob 15.00, odleteli pa z dobro uro zamude letala EasyJet v London Stansted, odtod pa z Iceland Expressom v Keflavik. Tja smo prispeli v soji polarnega dne ob 23.55. Pričakali so nas uda društva – Valli (Valgardur Egilsson) in njegova žena Katrin Fjeldsted ter vodička in šoferka Gugga. Z avtobusom je Gugga večino popotnikov odpeljala do prenočišča (2500 na osebo), pet pa nas je prebivalo pri Valliju in Katrin ter njeni sestri.
Naslednji dan smo v prekrasnem soncu odpotovali z avtobusom in Vallijevim terencem odšli na ogled okolice Reykjavika, islandske prestolnice. Pogledali smo si Reykanes, se okopali v naravnem izviru tople mineralne vode v Blue Lagoon in se popoldan preizkusili še v jahanju čudovitih, prijaznih in praviloma ubogljivih islandskih konj.
V soboto smo šli na izlet, ki je obvezen za vsakega obiskovalca Islandije. Ob 9.00 smo se odpeljali izpred hotela in se napotili proti geotermalnemu področju gejzirjev, ki smo si jih ogledali prav od blizu. Pot nas je vodila tudi do veličastnih slapov Golden Waterfall, nato pa še na Kerid, star vulkanski krater, in v Hveragerdi, področje največjih rastlinjakov, ki jih ogreva geotermalna voda. Končni cilj je bil naravni park Thingvellir, kjer smo si ogledali naravne (favna, tektonska plošča) in kulturne znamenitosti (prvi parlament na svetu iz leta 930). Pika na i pa je bil piknik s praženim krompirjem in kitovim mesom pred počitniško hišico naših Islandcev tik ob obali prekrasnega jezera.
V ponedeljek smo si ogledali južno obalo otoka, kjer gojijo večino krompirja na Islandu. Na južni obali smo se povzpeli na slap, na ledenik nad še delujočim vulkanskim kraterjem in si od blizu ogledali njive islandskega krompirja, še prej pa smo si ogledali ribiško mestece Eyrarbakki, ki je bilo nekoč največje islandsko pristanišče.
Zvečer smo na vrtu Vallija in Katrin razvili prapor DPK in islandsko zastavo in islandskima udoma slovesno izročili tablico “Častni konzul DPK za Islandijo in Skandinavijo”. Praznovali smo tudi rojstni dan blejskega župana- zabava se je potegnila v jutranje ure- saj je bilo svetlo kot popoldan pri nas!
V torek, 24.6 junija smo se podali na pot na sever otoka, proti fjordom, kjer je Valli doma.
Po 6-7 urah vožnje s postanki za ogled lokalnih znamenitosti v prekrasno, svetlo zeleni islandski spokojnosti z ovcami, konji in senenimi balami smo prispeli v Akureyri. To je drugo največje islandsko mesto, center severnega dela Islandije, v katerem živita tudi dve naši rojakinji, gospa Helena Dejak ima tam potovalno agencijo. Sprejem je bil enkraten- v mondenem lokalu nas je lastnik pričakal z izdelki iz krompirja (tudi sladica) in slovenskim pozdravom “Dober dan”. Izkazalo se je, da sta z ženo mesec dni preživela v uku pri Štormanu v Celju. Svet je res majhen! Spali smo izjemno ugodno v Vallijevi rojstni vasici Grenivik, v razredih osnovne šole, ki so nam jo prijazni domačini izročili v uporabo, za Isk 2500. Kuhinja je bila ogromna, jedilnica prav tako, v njej smo imeli tudi klavir. Ob večerji in po njej sta nas tako razveseljevala Ove na klavirju in Rado na harmoniki.
V sredo smo se s trajektom iz Dalvika (poleg Akureyrija) ob 9.00 podali na otok Grimsey, po katerem poteka severni povratnik. Vožnja je trajala dve uri v eno smer, a bilo je vredno. Otok je ptičji rezervat, mimo naših glav je kar naprej letala kakšna ptica, včasih cela jata, kot v Hitchcockovih filmih. Videli smo čigre, galebe, race, čaplje, puffine in kdo katere ptice še. Na otoku smo bili 3 ure in pol, srečali dva Slovenca, ki tam počitnikujeta in lovita ribe vsak dan za enormne denarje, noto se spet z ladjo vrnili v Dalvik in od tam z avtobusom v svojo šolo v Greniviku.
Četrtek je bil dan za ribolov in ogled kitov in slovenski praznik. Po razvitju zastave pred osnovno šolo v Greniviku smo odpluli z ladjo Vallijevega sorodnika (saj tam so njegovi sorodniki itak vsi!) po fjordu. Najprej nas je peljal po sledeh kitov, enega smo videli od blizu, neverjetno živahna žival. nato smo se preizkusili v ribolovu- prav vsak od nas je ujel vsaj eno, večina pa kar nekaj rib, več kot porcijskih dimenzij. Ladjar nam jih je kar na licu mesta sfiletiral, kosti, glave in repe pa nam je na našo željo spravljal posebej, čeprav ni res verjel, da je mogoče iz teh odpadkov, ki jih Islandci mečejo le galebom, narediti dobro juho. Večerja je bila njam-njam.
V petek smo se odpeljali na sosednje področje, jezero Myvatn ter bližnjo okolico. Področje izgleda kot lunina površina, prvinska narava, velike globeli, neverjetne kamnite figure, polno borovnic, brusnic in islandskih brez bonsajskih dimenzij. Popoldan smo obiskali kmetijo direktorja združenja pridelovalcev krompirja in si ogledali njegovo posestvo, krompirjeve njive in prekrasne konje, tudi 10 ur staro žrebe. Ogledali smo si tudi nekdanje leseno župnišče, obloženo z debelo plastjo šote. Zvečer smo spet napadli ribje filete, abrahamovec Igor pa nas je pogostil še s slovenskimi dobrotami, ki jih je vse dotlej uspešno skrival. Praznik bil je živ, manjkalo ni ne plesa ne petja ne pijače ne jedače.
V soboto smo se pričeli vračati domov. Ponoči je deževalo, 300 metrov više pa snežilo. jutro je bilo hladno, a prekrasno. Slovo na konzulovem vrtu s kuhano polenovko in islandskimi posebnostmi (kuhan krompir v srajčki ter posebne omake) je bilo izredno prisrčno.
V nedeljo smo že navsezgodaj krenili na letališče v spremstvu islandskih prijateljev, Katrin, Vallija in Gugge, saj je bil odhod letala že ob 07:50. Kljub temu smo na Stanstedu letalo za Ljubljano zamudili. Vsak po svoje smo se znašli, vsi smo bili do večera že doma. Največja skupina nas je na Brnik namesto ob 15.55 prispela malo pred polnočjo.
0 Komentarjev