Po dolgem usklajevanju te poti in priprav nanjo, se je končno le usedlo v avtobus 20 naših udov in se odpeljalo v Belo Krajino – deželo belih brez, žametne črnine in modre frankinje, kjer smo okušali njene čare pod imenom znamenite belokranjske črnine.
V Drašičih smo po dolgih predstavitvah domačih veljakov o kraju izvedeli skoraj vse – le tega ne kaj kmalu, kdaj se bomo odpravili na pohodno pot, zaradi česar smo prišli. Brhke domačinke so kar švigale med nami s polnimi »jerbasi« belokranjske pogače, piškotov, namazanih kruhkov in polnimi vrči belokranjske črnine, ki so se hitro praznili. Dogodek je humorno spremljal znani belokranjski humorist Toni Gašperič, ki je besede govornikov oplemenitil in dal dogodku belokranjski priokus.
Ko je v zvoniku cerkve Sv. Petra odzvonila ura deset, so domačini sneli prapor z droga, ga vzeli v roke in krenili smo na pot znamenitega pohoda Zidanice Drašiči. Po dobri uri prijetne hoje smo se ustavili pred vinsko kletjo Jožefa Prusa, kjer se je seveda vsa ponudba z Drašičev ponovila, le da je tukaj spregovoril vinogradnik Jožef Prus, žena Anica pa je postregla s svežo belokranjsko pogačo. Pokušali smo staro in letošnje mlado vino, nekateri smo si ogledali tudi ogromno vinsko klet, ki je nanjo lastnik še posebej ponosen, saj se ta klet ponaša s tremi dobitniki svetovnega šampiona sladkih vin. Toni Gašperič pa je dodal k vsemu še nekaj besed o blondinkah, še posebej se je dotaknil bivše županje in sedanje podžupanje, ki ji je dal kompliment, da je slednja prav zares naravna blondinka.
Tretja postaja naše nekaj več kot tisoč glave pohodne kolone je bila pri kmetiji Rus, kjer smo dobili toplo kosilo v obliki ričeta, golaža ali jote in pokušino njihovih letošnjih vin. Na vsakem postanku nas je poleg humorista lepega Tonija zabaval tudi drug ansambel z zimzelenimi melodijami.
Prav posebej je zabeležil dogajanje pohoda postanek pri cerkvici Sv. Ane, ki stoji na izredno razgledni lokaciji med vinogradi, kjer smo v zelo akustičnem prostoru poslušali koncert, ki ga je izvajala družina Tomaševih.
Mimogrede smo se ob poti ustavili tudi pred stojnico Vinske kleti Metlika, kjer se je veselo plesalo in pelo. Nova vina te kleti so dale trenutku še poseben sijaj.
Naslednja postaja je bila ob domu naše prve vinske kraljice Lidije Mavretič, kjer smo pokušali okuse plemenitih vin Vidošičke gore, se sladkali z dobrotami, ki jih je pripravila Mavretičeva družina, Toni pa je preko mikrofona vztrajno prodajal svojo knjigo »Njen zlati nasmeh« ter vabil pohodnike, da zapojejo kako pesem za vse navzoče. Javil se je le naš Miro Brečko in zares odpel lepo melodijo, karete vižo ni poznal niti uradni orkestraš pri Mavretiču. Za nagrado je dobil steklenico kakovostnega vina jagodnega izbora Kraljevino ter seveda solo ples z našo Sašo.
Ob Vidošičkem zdencu, kjer priteče izpod hriba izredno zdrava voda, se z njo odžejali, poslušali koncert štirih mladih harmonikarjev, ki so iz svojih mehóv res izbrali melodije za »bogove«, ter se v že zelo razpotegnjen koloni odpravili na izhodišče današnjega druženja z Belokranjci in njihovimi prijatelji širom Slovenije do »Vinogradništva Dolc 1834«, kjer nas je prav prijazno sprejel prvi uradni slovenski VINOPIVEC. Pri njemu je bil tudi uradni zaključek 13. tradicionalnega belokranjskega pohoda, ki je zagotovo trajal še dolgo v noč, mi pa smo se veseli in razigrani že on 16 uri spravili v avtobus in se odpeljali domov, da smo lahko čimprej o dogodku poročali svojim najdražjim, ki so ostali doma – in ne po svoji krivdi.
V Ljubljani, 18. listopad 2012
Zapisalin poslikal: Franci Turk
Za ogled albuma klikni na povezovalnik link: https://picasaweb.google.com/100919915410720094629/SOSESKAZIDANICEDRASICI17112012?authkey=Gv1sRgCL2qhcfGwJbnCQ#
0 Komentarjev