Odpoved pohoda na Slavnik pred štirinajstimi dnevi je zakuhalo slabo vreme. Tokratnega na Struško je poskušalo ponovno preprečiti, a se je močno uštelo, saj je bila naša ekipa le bolj trmasta od vremena in se je kljub rosenju že na samem startu podala dogodivščini nasproti.
Pohodne palice smo prekrižali na Križovcu (1222 m) nad Javorniškim Rovtom in se preko Suhega Rovta (1289 m) napotili Belski planini (1692 m) nasproti po na novo trasirani poti izpred nekaj let, ko so na planini obnavljali planšarsko kočo. Že na Pustem Rovtu smo si morali nadeti palerine, Franci je celo raztegnil dežnik, da smo se zoperstavili dežju.
Le slabo uro in pol smo potrebovali do Belske planine, kjer se je manjšina »ušotorila«, si ogledovala izjemne »ikebane« na skalah z rumenimi lepimi jegliči (avriklji) okrog postojanke in se zazrla v razgled, ki je postal na tej točki že precej razkošen, saj je dež ponehal in megla se je dvignila, da so bili zato pogledi čistejši.
Deveterica se je dvignila še za 250 m više na Veliki vrh (1944 m) v Struški, do kamor smo potrebovali kar nekaj spretnosti zaradi obilice snega, ki je še bil na poti vzpona. Razgledi z vrha so ponesli daleč po dolini Drave, po njenih znamenitih vijugah Koroške, tja do Beljaka z Rabeljskim in Celovca z Vrbskim jezerom, od koder pa je prihajala nova dežna fronta, ki smo se ji kaj kmalu po nujnem fotografiranju odmaknili malo nižje do čakajoče ekipe, ki nas je čakala pri planšarski postojanki na planini Svečica.
Ogledali smo si bujno cvetje avrikljev okrog postojanke, bili pa smo prikrajšani za ostalo cvetje, ki v tem času krasi planino, toda zima je posegla predaleč v pomlad in prestavila vegetacijo vsaj za štirinajst dni naprej. Izplača se čez nekaj dni ponovno skočiti v ta del čudovito cvetoče narave, ki ji ni para v času njenega razcveta.
V dolino smo se vrnili po razgledni poti v smeri sedla Kočna, kjer smo se ponovno seznanili z izjemnimi pogledi na Koroško stran, pogled je zašel tudi Ptičji vrh proti zahodu, ki ga je krasilo belo cvetje ključavnic in se na koncu zaključilo z znamenito Golico. V daljavi te smeri pa nas je ves čas sestopa nase opozarjala Kepa na koncu Karavank. Julijci so bili žal očem nedosegljivi, saj je vse njene vrhove kar po vrsti zapacala bela megla in očem ni dovolila razgledov, ki so od tu res izjemni. Pa drugič!
Razpoloženje vseh udeležencev – pohodnikov je bilo izjemno in razposajeno. Planinski izlet je bil složno ocenjen z visoko oceno in v veselje mi je bilo, da so vsi od prvega do zadnjega zelo uživali v razgledih, v ponujenem cvetju in prijateljskem druženju, ki je turi dalo svoj pečat.
Hodili smo: vzpon do Belske planine 1,20 ure; na Veliki vrh dodatnih 0,40 ure; celoten spust v dolino pa je trajal 1,10 ure.
Na pohodu so zmagali: Slavi in Stane, Vera, Jože, Eta, Ženka, Ljubo, 2 x Jožica, Marko in Darja, Vanja in 2 x Franci.
Zapisal: Franci Turk
vodja planinskega odbora DPK V Ljubljani, 23. maj 2010
[nggallery id=1]
0 Komentarjev