Osvojen vrh Grmade malo pred deseto uro
Prihod Celestinovih dveh v P. Dom
Iz petka na soboto (14/15 januar 2011) je Polhograjska Grmada dobila tisto podobo, ki jo kaže že dvajset let, ki se že tradicionalno odvija v času okrog prve polne lune v letu.
Kar nekaj udov se je zbralo na startnem mestu, ki smo se preskusili v nočni hoji, ki ji daje noč prav poseben čar. Pot spremljajo naglavne lučke, ki osvetljujejo korak in seveda okolico. Od daleč pa je vidna pot kot nepregledna kolona, ki se z vseh strani Grmade vije proti enemu samemu cilju in to je vrh na višini 898 m.
Seveda nismo šli vsi udje istočasno v hrib, saj noč ne dovoljuje popolnega prepoznavanja in tudi kasneje ne nadzora nad vsemi, ampak se jih je veliko znašlo po svoje in ravno tako so zmagoslavno stopili na tako obiskan vrh v Polhograjskih Dolomitih.
Organizirano se nas je zbralo pred Pratkarjem, kjer je bila vpisna točka pohoda, 13 udov, ki smo se družno odpravili v breg. Kasneje sta se nam pridružila še dva, ampak šele v Polhograjskem domu, kjer smo prav veselo proslavljali uspešen zaključek dneva, ki se je nadaljeval z naslednjim. Pot je bila na začetku precej pokonci postavljena in zato je dajala le dobro treniranim brezskrben korak, ki pa ga je omejevalo rahlo gladko vlažno kamenje in korenine, kar z rahlimi zdrsi ni skoparilo.
Noč je bila dovolj jasna in svetla, da se je dalo hoditi tudi brez naglavne svetilke, ampak so v tem primeru prikrajšani tisti, ki jim romantika ni tuja. Čaj pri Lovski koči je bil pravi balzam, saj je temperatura le začela malo padati in se je vrtela tam nekje okrog nič.
Del ekipe se je od Lovske koče premaknil k Mihač’ku, najbolj vneti pa smo svoja telesa in duhá prestavili na vrh Grmade, od koder je bil izjemno lep in romantičen pogled na Ljubljano z okolico, ki je bila razsvetljena kot center mesta Ljubljane med božično novoletnimi prazniki, z razliko, da tu gori ni bilo kuhanega vina.
O razpoloženju, ki je kar kipelo iz vsakega izmed nas in celotne srenje, ki se je vila na vrh in ga osvojila, je škoda izgubljati besed. Razvezali so se jeziki, odprle so se steklenice in tudi pesem je bilo slišati od nekaterih organiziranih pohodnikov. Pravo razkošje dobre volje je bilo čutiti od vsakogar, ki smo jih srečevali na poti navzgor in navzdol. Mi smo se po spustu s samega vrha ustavili na Kmetiji odprtih vrat pri Mihač’ku, kjer smo proslavili uspešen dan ter nadaljevali v Polhograjskem domu, kjer sta se nam pridružila še Celestinova in veselo je bilo pozno v jutro naslednjega dne.
Ljubljana, 15. januar 2011
Zapisal: Franci Turk
0 Komentarjev