Začelo se je na razgledišču na zahodnem delu doline Glinščice nad Trstom. Dolina je sicer bila ob zgodnji uri še ne obsijana s soncem, vendar že lepo osvetljena od jutranje zarje. Pogled proti morju nam je že naznanil, da ne bomo imeli ves dan sončno vreme, saj je grozila megla, ki jo je napovedala tudi vremenska Agencija in videlo se ni dalj od Boljunca.
Lepa skupina se je nabrala pred cerkvico Sv. Lovrenca na Jezeru. 42 udov se je odpravilo na dolgo pot okrog Doline, nekaj jih je pa le še ostalo za seme v Zabrežcu, da so nam pripravili dobrodošlico ob vrnitvi.
Lepo sončno vreme in čisto ozračje je omogočalo izjemno lepe poglede na dolino pod nogami, na slap Glinščice, na cerkev. Sv. Marije na Pečeh, na blagi vrh Emilia Comici na nasprotni strani na hribu Griže in na osrednjo vasico Botač, ki leži na sredini med obema grebenoma doline. Sonce je počasi posijalo po dolini in prineslo boljše razpoloženje nam pohodnikom in tudi naravo olepšalo s svojimi žarki. Zagotovo je potepanje mnogo lepše, če se vse skupaj odvija po lepem sončnem vremenu.
Spustili smo se s hriba Stene na nekdanjo železniško progo, ki je povezovala Trst s Kozino in ta naprej do Dunaja in Pulja. Sedaj tu več ne vozijo vlaki, progo so spremenili in ji dali nov naziv z namembnostjo kolesarske steze, ki je začuda tudi v tem zimskem času precej polna kolesarjev.
Pot smo nadaljevali po tej kolesarski stezi po slovenski strani državne meje vse tja do Drage, kjer smo se obrnili, se spustili v dolino, v dolino Glinščice. Nekajkrat smo morali prečiti tekočo reko in nekaj njenih pritokov ter se mimo razvalin starih antičnih mlinov prebili do osrednje vasi doline Botač, kjer je bil na žalost tudi lokal »posebnega pomena« zaprt. Pomalicali so z nahrbtnikov kar na zapuščenem parkirišču in se podali naprej. Nekateri so se odpravili direktno proti Zabrežcu. Nekaj nas je šlo mimo plezalne severne stene Comici do cerkvice Sv. Marije na Pečeh, ki pa je že bil povsem v megli. Megla je pokvarila vse tiste želje, ki so nas gnale na pot in celo preprečila, da bi v veliko večjem številu prečili hrib Griže.
Do cerkvice nas je prispelo 15. Tretjina le teh se je od cerkvice spustila v dolino, ostali pa smo se povzpeli na vrh Emilio Comici, do kjer smo porabili še dobre pol ure. Kljub megli na vrhu, ki ni omogočala pogledov po dolini, ki so ob jasnem in lepem vremenu izjemni, se razpoloženje ni pokvarilo. Nasprotno, bili smo izredno korajžne in vesele volje.
Zaradi megle poti nismo nadaljevali okrog po bližnjih vrhovih Griže, ampak smo se spustili v dolino po južni strani, kjer kar mrgoli izjemnih plezalnih sten in z njim povezani plezalni izzivi, ki dosegajo celo šesto plezalno stopnjo.
V Zabrežcu so nas pričakali ostali pohodniki, Saša in Žiža s svojo kuhinjo in svojo tekočo postrežbo ter seveda vsi ostali, ki so pomagali odstraniti neželene dosežke pohoda. Kljub megli smo se imeli zelo lepo, celo pozabili smo nanjo, saj ni več predstavljala grožnje.
Čez dobro uro pa se je le-ta poslovila, nebo je ponovno dobilo svojo sinje modro barvo in izziv je bil ponovno dan. V peščici nas se je prebudil nek notranji vzgon in skupaj z Bojanom smo jo mahnili še do razgledišča nad Zabrežcem in do Muhovega gradu. Zopet nas je presenetila megla in videli nismo drugega kot sivo mleko pred očmi in oropani lepih popoldanskih razgledov po dolini, katerih nas jih je le-ta oropala že med samo potjo po njej.
V Ljubljani, 17. januar 2011
Zapisal Franci Turk
0 Komentarjev