Kdo vse se nam je pridružil: Bojan, Muni, Romana, Silvan, Ljubo, Zmago, Nada, Milka, Franci, Nataša, Vera, Igor, Andrej s popustom in še en Franci.
Kdor je doma na kavču gledal skozi okno ta večer, se še predstavljal ni, kako burja po Sloveniji premetava drevesa, nepremičnine in seveda tudi kakšno premičnino, če ga je slučajno imela preveč pod kapo. Nekaj vrlih udov se je v večernih urah odpravilo na nočni pohod. Listje je še premetavalo po cesti in vejevje se je pripogibalo ob poti, ko smo se približevali startnemu položaju v Polhovem Gradcu.
Nič, kapo na glavo preko ušes smo si nadeli, rokavice na roke nataknili in bunde zapeli do nosú. Deset minut pred 20 uro smo z naglavnimi lučkami krenili v breg, po poti, ki ne dovoljuje počitka, saj ti že naslednji »povzpetnik« za hrbtom stopi na peto in le še zakolneš lahko, ker te nesramno nekdo ovira. Boljše je bilo kar stopiti hitro, ne glede na dopuščanje kapacitete pljuč, potrebno se je bilo povzpeti do Ravneka, ko se je pot razširila, ko je luna zasijala v vsej svoji mogočnosti njenega polnega obsega in burja je pihala tu gori le še za vzorec.
Pri Lovski koči nas je počakal kozarec čaja, ki je bil v kotizaciji pristopnine na Grmado. Trije močni udje so malo pretresli svoj položaj glede na telesno pripravljenost in odšli so k »Mihačku« rezervirat prostor za vse in tudi za tiste, ki so celo dvakrat v tej noči osvojili Grmado. To sta bila Franci in Nataša Česenj, ki nista počakala pri Lovski koči navadnih smrtnikov in odšla naprej preizkušat svoje moči.
Preostala skupina šestih in neuničljivih pa se je odpravila Grmadi nasproti v skupini in vrh Grmade osvojila točno okrog 22.04 h . Burja na vrhu je skoraj ponehala, le še malo božala je po ušesih, da slučajno ne bi pozabili na trenutek časa in prostora dosežka. Pol ure kasneje sta za nami prisopihala še Vera in Igor in neverjetno smo ob poti navzdol opazili, kako se Franci in Nataša že drugič povsem nasmejana in razpoložena vzpenjata na vrh.
Čeprav nismo bili na vrhu vsi skupaj v grupi istočasno telesno prisotni, nas je povezovalo tisto, kar hribovce spremlja vedno in povsod – misli drug na drugega. Na vrhu smo pač bili skoraj vsi, ki smo imeli dovolj moči in poguma, da smo premagali temo, njene pasti v nepredvidljivih strminah z množico ljudi, ki so se z lučkami na glavah, »leščerbami v rokah« ali ostalimi svetili upali prestati test nepredvidljive množice v pogojih teme ob podpori polne lunine svetlobe, ki je bila danes izjemno radodarna.
Nazdrávili smo končno vsi pri »Mihačku«, spregovorili nekaj prijetnih, poklepetali, se nasmejali dovtipom ob podpori spominskih vložkov današnjega pohoda in dejali, da to ni bil zadnji pohod letos, ampak le uvod v bogato izbiro pohodov v letu, ki smo ga ravnokar začeli.
Bojan in Zmago sta se z Andrejem predhodno spustila v Polhov Gradec in se nazaj vrnila s svojima avtomobiloma, da je bil nam ostalim sestop povsem bolj prijazen in gosposki.
Za ogled slikovnega albuma klikni na spodnji povezovalni link : https://picasaweb.google.com/105439212335764009917/PolhograjskaGrmadaObPolniLuni612012?authkey=Gv1sRgCKeEy_Sco92muAE#
Ljubljana, 7. januar 2012
Zapisal: Franci Turk
Kdo vse se nam je pridružil: Bojan, Muni, Romana, Silvan, Ljubo, Zmago, Nada, Milka, Franci, Nataša, Vera, Igor, Andrej s popustom in še en Franci.
Kdor je doma na kavču gledal skozi okno ta večer, se še predstavljal ni, kako burja po Sloveniji premetava drevesa, nepremičnine in seveda tudi kakšno premičnino, če ga je slučajno imela preveč pod kapo. Nekaj vrlih udov se je v večernih urah odpravilo na nočni pohod. Listje je še premetavalo po cesti in vejevje se je pripogibalo ob poti, ko smo se približevali startnemu položaju v Polhovem Gradcu.
Nič, kapo na glavo preko ušes smo si nadeli, rokavice na roke nataknili in bunde zapeli do nosú. Deset minut pred 20 uro smo z naglavnimi lučkami krenili v breg, po poti, ki ne dovoljuje počitka, saj ti že naslednji »povzpetnik« za hrbtom stopi na peto in le še zakolneš lahko, ker te nesramno nekdo ovira. Boljše je bilo kar stopiti hitro, ne glede na dopuščanje kapacitete pljuč, potrebno se je bilo povzpeti do Ravneka, ko se je pot razširila, ko je luna zasijala v vsej svoji mogočnosti njenega polnega obsega in burja je pihala tu gori le še za vzorec.
Pri Lovski koči nas je počakal kozarec čaja, ki je bil v kotizaciji pristopnine na Grmado. Trije močni udje so malo pretresli svoj položaj glede na telesno pripravljenost in odšli so k »Mihačku« rezervirat prostor za vse in tudi za tiste, ki so celo dvakrat v tej noči osvojili Grmado. To sta bila Franci in Nataša Česenj, ki nista počakala pri Lovski koči navadnih smrtnikov in odšla naprej preizkušat svoje moči.
Preostala skupina šestih in neuničljivih pa se je odpravila Grmadi nasproti v skupini in vrh Grmade osvojila točno okrog 22.04 h . Burja na vrhu je skoraj ponehala, le še malo božala je po ušesih, da slučajno ne bi pozabili na trenutek časa in prostora dosežka. Pol ure kasneje sta za nami prisopihala še Vera in Igor in neverjetno smo ob poti navzdol opazili, kako se Franci in Nataša že drugič povsem nasmejana in razpoložena vzpenjata na vrh.
Čeprav nismo bili na vrhu vsi skupaj v grupi istočasno telesno prisotni, nas je povezovalo tisto, kar hribovce spremlja vedno in povsod – misli drug na drugega. Na vrhu smo pač bili skoraj vsi, ki smo imeli dovolj moči in poguma, da smo premagali temo, njene pasti v nepredvidljivih strminah z množico ljudi, ki so se z lučkami na glavah, »leščerbami v rokah« ali ostalimi svetili upali prestati test nepredvidljive množice v pogojih teme ob podpori polne lunine svetlobe, ki je bila danes izjemno radodarna.
Nazdrávili smo končno vsi pri »Mihačku«, spregovorili nekaj prijetnih, poklepetali, se nasmejali dovtipom ob podpori spominskih vložkov današnjega pohoda in dejali, da to ni bil zadnji pohod letos, ampak le uvod v bogato izbiro pohodov v letu, ki smo ga ravnokar začeli.
Bojan in Zmago sta se z Andrejem predhodno spustila v Polhov Gradec in se nazaj vrnila s svojima avtomobiloma, da je bil nam ostalim sestop povsem bolj prijazen in gosposki.
Za ogled slikovnega albuma klikni na spodnji povezovalni link : https://picasaweb.google.com/105439212335764009917/PolhograjskaGrmadaObPolniLuni612012?authkey=Gv1sRgCKeEy_Sco92muAE#
Ljubljana, 7. januar 2012
Zapisal: Franci Turk
Kdo vse se nam je pridružil: Bojan, Muni, Romana, Silvan, Ljubo, Zmago, Nada, Milka, Franci, Nataša, Vera, Igor, Andrej s popustom in še en Franci.
Kdor je doma na kavču gledal skozi okno ta večer, se še predstavljal ni, kako burja po Sloveniji premetava drevesa, nepremičnine in seveda tudi kakšno premičnino, če ga je slučajno imela preveč pod kapo. Nekaj vrlih udov se je v večernih urah odpravilo na nočni pohod. Listje je še premetavalo po cesti in vejevje se je pripogibalo ob poti, ko smo se približevali startnemu položaju v Polhovem Gradcu.
Nič, kapo na glavo preko ušes smo si nadeli, rokavice na roke nataknili in bunde zapeli do nosú. Deset minut pred 20 uro smo z naglavnimi lučkami krenili v breg, po poti, ki ne dovoljuje počitka, saj ti že naslednji »povzpetnik« za hrbtom stopi na peto in le še zakolneš lahko, ker te nesramno nekdo ovira. Boljše je bilo kar stopiti hitro, ne glede na dopuščanje kapacitete pljuč, potrebno se je bilo povzpeti do Ravneka, ko se je pot razširila, ko je luna zasijala v vsej svoji mogočnosti njenega polnega obsega in burja je pihala tu gori le še za vzorec.
Pri Lovski koči nas je počakal kozarec čaja, ki je bil v kotizaciji pristopnine na Grmado. Trije močni udje so malo pretresli svoj položaj glede na telesno pripravljenost in odšli so k »Mihačku« rezervirat prostor za vse in tudi za tiste, ki so celo dvakrat v tej noči osvojili Grmado. To sta bila Franci in Nataša Česenj, ki nista počakala pri Lovski koči navadnih smrtnikov in odšla naprej preizkušat svoje moči.
Preostala skupina šestih in neuničljivih pa se je odpravila Grmadi nasproti v skupini in vrh Grmade osvojila točno okrog 22.04 h . Burja na vrhu je skoraj ponehala, le še malo božala je po ušesih, da slučajno ne bi pozabili na trenutek časa in prostora dosežka. Pol ure kasneje sta za nami prisopihala še Vera in Igor in neverjetno smo ob poti navzdol opazili, kako se Franci in Nataša že drugič povsem nasmejana in razpoložena vzpenjata na vrh.
Čeprav nismo bili na vrhu vsi skupaj v grupi istočasno telesno prisotni, nas je povezovalo tisto, kar hribovce spremlja vedno in povsod – misli drug na drugega. Na vrhu smo pač bili skoraj vsi, ki smo imeli dovolj moči in poguma, da smo premagali temo, njene pasti v nepredvidljivih strminah z množico ljudi, ki so se z lučkami na glavah, »leščerbami v rokah« ali ostalimi svetili upali prestati test nepredvidljive množice v pogojih teme ob podpori polne lunine svetlobe, ki je bila danes izjemno radodarna.
Nazdrávili smo končno vsi pri »Mihačku«, spregovorili nekaj prijetnih, poklepetali, se nasmejali dovtipom ob podpori spominskih vložkov današnjega pohoda in dejali, da to ni bil zadnji pohod letos, ampak le uvod v bogato izbiro pohodov v letu, ki smo ga ravnokar začeli.
Bojan in Zmago sta se z Andrejem predhodno spustila v Polhov Gradec in se nazaj vrnila s svojima avtomobiloma, da je bil nam ostalim sestop povsem bolj prijazen in gosposki.
Za ogled slikovnega albuma klikni na spodnji povezovalni link : https://picasaweb.google.com/105439212335764009917/PolhograjskaGrmadaObPolniLuni612012?authkey=Gv1sRgCKeEy_Sco92muAE#
Ljubljana, 7. januar 2012
Zapisal: Franci Turk
0 Komentarjev