V Ljubljani na vse zgodaj zjutraj, saj je bilo vprašanje nedelje, ko je dan za počivanje in nabiranje novih moči za naporen teden pred nami, se je kopal v slabi vidljivosti, oblačnosti in v vsej svoji turobnosti. Lepega dne to jutro ni obetalo, pa vendar se nas je zbralo pred pisarno DPK kar 12 udov, (na startu smo se ojačali še za dva), ko smo se podpisali pod »lep dan, ki bo zaznamovan z lepimi spomini«.
Ob prihodu v Žužemberk se ob starem srednjeveškim gradom ni dogajalo kaj veliko norega, kar bi spominjalo na velik dogodek Suhe Krajine. Za pohod se je pri organizatorju prijavilo 64 pohodnikov in skoraj petina teh je bilo »krompirjevcev«. Ta podatek je pomemben že zato, da smo kot skupina na tem pohodu prav »štrleli s povprečja«
Kolona pohodnikov pod vodstvom organizatorja Vlada se je raztegnila, še posebej, ko se je pot preko mostu z izrednim pogledom na slapove Krke postavila pokonci naproti Lovski koči Kómance, kjer smo zopet pokazali, da spadamo skupaj. Kmalu nas je posrkala cesta proti Velikemu Lipju do Lopate, kjer so nas domačini presenetili z domačimi pridelki s krušne peči. »To je pa res Dolenjska« sem rekel in vzel v roke lep kos orehove potice, ki mi je teknila kot že dolgo ne. Ni bilo prav nič čudno, da je moj sendvič v nahrbtniku ostal nedotaknjen. Ogledali smo si tudi znamenito cerkev Sv. Neže, pojedli pri sosedovih še nekaj grozdov z brajde in se odpravili naprej do znamenite jame ob poti: Kanteč Skedenc. Jama sicer ni še urejena, ampak krajani kažejo namero, da jo bodo uredili in odkrili do konca, kot se spodobi za naravno znamenitost kraja.
Na Lazini so nas zopet presenetili vaščani. Prave kupe slaščic, potic, piškotov in ostalih dobrot s krušne peči so nam postavili na pot. Kako naj bi človek šel kar mimo. Veliko večino teh pridelkov smo pospravili, pa čeprav še nismo bili lačni. No, pa se obrni proč, če zmoreš. To je pa res prava Suha Krajina!
Malo je začelo v Lazini rositi, pa nič ne de. Manjkalo nam ni prav ničesar, razpoloženje je bilo prijetno zabavno in mahnili smo jo še do Hinj, kjer nas je pričakalo še večje presenečenje. Domačin Dušan Papež nas je pričakal s streho nad glavo in toplo enolončnico, ki je kar stekla po grlu. Ob tem je ponudil ogromno napitkov, sladkega deserta in dodatkom češnjevega zavitka, ki ga je v domači peči spekla Dušanova žena. Po kratkem kulturno umetniškem programu smo se odpravili še do znamenitega konca tega pohoda – do Močil, kjer smo si lahko ogledali »Hinjsko morje«, kjer se domačini tega kraja učijo prvih plavalnih zamahov. Močile so sicer malo majhne in zato na morju ni težko prepoznati ljudi s Hinj in okolice, ko vsi po vrsti plavajo le v krogu!
O kraju in pomenu Suhe Krajine in Močil je na kocu pešpoti spregovoril domačin Dušan Papež, besedo je povzel žužemberski župan Franci Škufca, mi smo jima pa veselo zaploskali in »skoraj obljubili«, da se vidimo ob letu osorej.
S Hinj smo se poslovili prešernega razpoloženja, se zahvalili organizatorjem za vsa pričakovana in nepričakovana presenečenja ter pogostitve in se z avtobusi vrnili nazaj na izhodišče pred srednjeveški žužemberski grad, kjer smo zaključili pohod, ki sicer vremensko ni bil najbolj ugoden, po prijaznosti domačinov in dobri organizaciji pa je presegel vsa pričakovanja.
Hodili in uživali smo: Drago, Ema, Franci, Ilonka in Muni, Janja, Ljubo, Malči, Marija, Meta, Milka, Nevenka, Pika in Zmago
Napisal:Franci Turk
Ljubljana, 7. 10. 2013
0 Komentarjev