Potek poti: Žirovnica 620 m – Valvazor 1181 m – Stol 2236 m (vzpon – Žirovniška pot in vračanje po Zabreški poti)
»Povzpetniki«: Aron, Tatjana, Bojan, Franci (3x), Ljubo in Miro
Tokrat smo se podali na ponovljen krompirjevski pohod na Stol, ki je bil ponesrečen zaradi izbire termina pred dvema letoma, ko nas je pred Prešernovo kočo, kjer smo se pred sunki burje in metežem snega skrivali, da bi vsaj malo ublažili vremensko ujmo, ogreli premražene prste in ude, ki nas je zadela v nepravem trenutku tik pred tem, ko naj bi dosegli najvišji vrh v naših Karavankah, pa nam je bil prikrajšan.
Ekipa je bila seveda malo spremenjena, saj sva bila danes na vrhu le dva udeleženca iz tiste skupine izpred dveh let (Bojan in Franci).
Začelo se pa zopet ni vse po načrtih, saj je bila cesta v Žirovnici, ki pelje do Valvazorja, zaprta zaradi cestnih del. Sprijazniti smo se morali, čeprav smo nekateri malo zavijali z očmi, s tem, da se je pred nas postavila dodatna ovira, ki je bila večja od 500 m višinske razlike. Premagali smo jo smelo, čeprav je kot posledica prav kmalu zahtevala delno zmanjšanje ekipe, saj se je eden od odprave premislil, ki ni bil v moči premagati vseh teh 1630 m višinske razlike v enem sklopu. Tudi to se dogaja, saj je bil napor, ki smo ga vložili v ta podvig, za našo telesno pripravljenost, kar težek zalogaj.
Počasi se je vila kolona še preostalih šest po strmi Žirovniški poti, mimo prižnice vse tja do Prešernove koče, kjer smo se ponovno strnili v manjši obseg, saj se je kolona do tu kar precej raztegnila – seveda vsak po svojih zmožnostih in telesni pripravljenosti. Eden od Francitov je sicer pred Prešernovo kočo pustil nam ostalim petim prednost, da naj kar sami osvojimo prestižno goro, saj ima on pač dovolj do tu in je tudi s tem dosežkom še kako zadovoljen.
Krenili smo še proti zadnji oviri preko manjšega spusta v sedlo in po precej izpostavljeni strmini – seveda glede na naše še preostale zmožnosti – do današnjega cilja – Stola 2236 m nad morjem. Kljub temu, da so med potjo že skoraj vsakemu od nas popuščale moči in se je kazalo na obrazih vseh oblik naveličanosti vzpona, se je na vrhu zasmejalo od veselja nad uspehom na ustnicah in obrazu vsakogar izmed nas. Kakšno olajšanje. Če bi bilo še 100 metrov v višino, ne bi več zmogel, se je slišal klic enega izmed nas in ne povem koga.
Izjemno lepi razgledi so se pojavili z vrha, saj so meglene koprene, ki so se pojavljale med potjo vzpona – izginile neznano kam. Nismo poizvedovali, le uživali v razgledih in za nekaj trenutkov so nekomu izmed nas padle celo veke preko oči, ki so zarisale prisotno utrujenost, pa vendar radost in veselje glede na dosežek in na ogromen vložen trud.
Videlo se je daleč na okoli. Najprej smo na obzorju avstrijske doline izpod Stola pogledovali za krajem, kjer smo ga preživeli prejšnjo soboto na 11. Svetovnem festivalu krompirja v Bilčovsu, pa kraja zaradi zakritosti z drugimi vrhovi, ki so poglede ovirali, nismo uspeli odkriti prav natančno. Oči so romale mimo Begunjščice tja do Dobrče, Storžiča in Kamniško Savinjskih Alp in vse tja do Raduhe in celo Pece, ki se je odkrivala pogledom s Stola. V neposredni bližini se je šopirila Vrtača z Zelenico pod njenimi nogami, dolgim masivom Košute in nasproti nas še Kozjak, ki čepi nad Celovško kočo.
Pogledi v dolino so bili tudi izjemni z Blejskim jezerom v njeni sredini, kot se to vidi s Stola in se nadaljuje vse tja do Julijskih Alp z njenim najvišjim vrhom Triglavom in nekaterimi prav izpostavljenimi kot so: Rjavina, Škrlatica, Kukova Špica, Špik, Oltarji, Stenar, Razor in celo primorski Krn je v daljavi pogledoval proti Stolu. Celo Viš in Montaž sta se razdajala našim pogledom, kar je kazalo na res enkratne poglede z naših gora, kar smo si tudi zaslužili glede na naš trud in korajžo za ta podvig.
Opravili smo še – seveda – fotografiranje ekipe na samem vrhu za spomin vsakogar izmed nas s petimi glavami na obzorju modrega neba. In ko smo že hoteli oditi nazaj do Prešernove koče, nas je na vrhu presenetil še Franci, ki je sicer ostal doli ob Prešernovi koči in nas na vrhu dohitel. Seveda smo morali slikanje ponoviti, saj se je zdaj na vrhu šopirilo kar šest naših glav. Lep dosežek.
Sestop je bil kar težaven, saj kolena navzdol kar močno zaudarjajo po bolečinah od pritiskov skokov in včasih tudi hitre in poskočne hoje. Sedmi član se je pri Valvazorju kar malo načakal in od dolgčasa včasih tudi poklical po ostalih pohodnikih, ki smo strumno korakali po Zabreški poti nazaj do Valvazorja.
Prav prijetno je bilo kramljati z vsakomer izmed nas, saj je vsak iz med nas drugače doživel Stol in nekatere podrobnosti iz tega vzpona, ki lahko še enkrat rečem, ni bil lahak.
Miro se je izkazal pri Valvazorju s svojimi logističnimi prijemi, saj je našega šoferja Bojana spravil v nek avto, pa čeprav je bil poln, da se je pripeljal do kombija, mi pa smo pri Valvazorja ob tekočih priboljških skupaj z enim od članov avta, ki je peljal Bojana v Žirovnico, zabavali in si s spomini napolnjevali dan, ki je bil že tako in tako popoln.
Poudarek poti z realnimi podatki:
Žirovnica – Valvazor 1,15 ure
Valvazor – Stol (Žirovniška pot) 3,10 ure
Stol – Valvazor (Zabreška pot) 2,15 ure
Skupaj hoje: 6,40 ure
Višinska razlika: 1630 m
Ljubljana, 8.9.2011
Za ogled albuma prekrasnih slik klikni na spodnji link :
Zapisal: Franci Turk
Na strežnik postavil JanezB
0 Komentarjev