V Ljubljani je že rahlo rosilo, ko smo se odpravljali z avtobusom od našega zbirališča pred društveno pisarno v Kosezah. Bilo nas je kar 48. Nebo proti Trški gori pa je dobivalo bolj prijazno podobo. Oblaki so bili bolj beli, majhni in redki kot ovčice na paši in z ničemer niso grozili, kot smo zadnje mesece navajeni preko sredstev javnega obveščanja o marsičem.
Noge smo zastavili ob Centru srednjih šol (Grm) in se podali za Slavkom Udovčem, ki je prvi nosil društveno zastavo. Po njej smo bili prepoznavni vso pot in marsikdo je vprašal to in ono o društvu in posameznih imenih v njem. Zidanice so se pred nami pojavljale in za hrbtom izginjale. Vrata le-teh so ostajala zaprta, kot da se lastniki bojijo, da bi kdo preveč spil in bi ne mogel nadaljevati poti in bi mogoče kdo ostal celo kar pri njih. To mi res ni delovalo »po dolenjsko«, kjer so po izkušnjah vrata zidanic vedno na stežaj odprta.
Presenečenje nas je čakalo na cesti, ko smo nekateri zgrešili pot proti Henčkovi zidanici. Oznake so sicer bile jasne in nedvoumne. Smer je bila zarisana levo, mi smo šli naravnost, morali pa bi iti desno. Tudi to se zgodi, če organizator prireditve ni preveč pedanten.
Organizacija je padla pri zidanici Franca Potočarja. 500 ljudi so hoteli nahraniti na prostoru 5 m2 z nekaj zamahi. Ni se izšlo. Bilo je kar nekaj slabe volje, ampak udje smo potrpežljivi in smo tudi to s stisnjenimi zobmi pokončno prenesli.
Vrata zidanice so se odprla kakšen kilometer naprej na Golušniku 25, kjer so odprli vrata zidanice na stežaj, nam postregli s cvičkom in bili z nami prijazni, kot da smo že od nekdaj stari prijatelji. Prav prijazni so bili in prvič na tem pohodu sem se počutil, da res hodimo po Dolenjski.
Vsekakor je bilo drugače pri zidanici Lojzeta Slaka, ki mu je bil ta pohod tudi namenjen. Zbrala se je nepopisna množica ljudi ob zidanici. Mislim, da ni nihče od 500 pohodnikov manjkal ali ostal neprizadet ob pogledu na sključene obraze Lojzetove družine. Pripravili so krajši program v spomin na legendo Dolenjske Lojzeta, kjer je nam tudi njegova vdova povedala nekaj pozdravnih besed. Slišala se je in odzvanjala od vsepovsod le Slakova glasba, ki je temu dneva dala poseben Slakov priokus.
Spustili smo se počasi v dolino, kjer je že kar od daleč dišalo po praženem, ki ga je pripravljal Tomaž. Seveda je bil prvi obrok porcija praženega in šele na to skodelica golaža, ki ga je pripravil organizator za plačano pristojbino pohoda 10,00€. Drugo porcijo je pripravil Silvan in ni bilo treba dolgo čakati, da je bila ponev kmalu povsem prazna.
V poznem popoldnevu smo odšli zadovoljni na avtobus, ki nas je popeljal v Ljubljano. Hvaležni smo vsem, ki so se potrudili, da nam je bilo na tem pohodu lepo, da smo naredili nekaj zase in se imeli v prijetni družbi prav veselo.
V Ljubljani, 7. maj 2012
Zapisal: Franci Turk
Za ogled slikovnega albuma klikni na spodnjo povezavo: https://picasaweb.google.com/100919915410720094629/PoSlakoviPoti6Maja2012?authkey=Gv1sRgCN7719iO2Z69Og#
0 Komentarjev