Večina se nas je tokrat odpravila v Rakek z vlakom, ki se ni izneveril svoji tradiciji. Že na startu smo pridelali 20 minut zamude. Naš odhod iz Ljubljane se je zgodil dobrih dvajset minut kasneje od predvidenega časa. Če si načelen, moraš to tudi ostati.
Pod uro na Železniški postaji se nas je zbralo 20 vrlih udov dobre pol ure pred odhodom vlaka. Kupili smo karte in pohiteli na 4. peron, kjer naj bi nas že čakal vlak, ampak nas je pričakalo obvestilo, da vlak zamuja 15 minut. Če bi Dina vedela, da vlak zamuja, ne bi kondukterki na vlaku morala plačati dvojne cene. Ampak se je izplačalo.
Na postaji v Rakeku so nas pričakali vsi ostali udje, ki so se tja odpravili s svojimi jeklenimi konjički s Katarino Intihar na čelu, ki bdi nad rakeškim turizmom in skupaj smo jo ucvrli po Kunaverjevi poti. Cantaruttijev čebelnjak ob poti je bila prva omembe vredna postaja, saj nam je Ljudmila pritekla nasproti s kačjo slino v levi roki in kozarci v desni. V precej razpotegnjeni koloni smo pridobivali na kilometraži, dokler se zadnji del kolone ni izgubil in potrebna je bila pomoč. Vse se je lepo izteklo, saj smo se našli na sredini poti, kjer je bila okrepčevalnica pridnih rakeških gospodinj, ki so pripravile marsikaj za nadomestilo izgubljenih kalorij, ki so pošle do tu. Tudi vodičem pohoda se je prileglo nekaj male kritike zaradi pomanjkljivega vodenja kar je močno zaleglo, saj kasneje ni bilo več nobenih težav.
Vsi smo se nato zbrali pri prvem naravnem mostu, kjer je sledila prava učna ura jamarstva. Bogata razlaga o zgodovini te znamenitosti je padla na plodna tja. Posebej je navdušil jamar Matej, ki se je skupaj s so-jamarjem spustil z mostu v 40 metrsko globel in se po vrvi elegantno dvignil nazaj na mesto spusta. Kako bi bili veseli, da bi se tudi naša ekonomija enkrat tako elegantno pobrala in izkopala iz krize. Jamar Matej se je še posebej izkazal z instruktažo našemu najmlajšemu udeležencu Alekseju, ko mu je posebej razkazal tehniko spuščanja v jame in njeno dvigovanje, česar je bil Aleksej zelo vesel.
Pri Centru Šolskih in Obšolskih Dejavnosti smo se okrepčali s pripravljenim ričetom in pol klobase, napolnili baterije in se strumno odpravili nazaj po isti poti, kjer nas je pri čebelnjaku Cantaruttijevih – kake pol ure pred Rakekom, čakal že spražen krompir pod taktirko Oliverja, profesorja Igorja, pomočnice Mije in sodelavcev Mira in Francija. Prijetno je bilo snidenje z bazo in razpoloženje se je nalezlo na vse obraze, ki smo veselo mazali praženega in redčili žejo z rdečo tekočino, ki jo je bilo za vse dovolj. Oliver je za slovo za vsakega izmed nas, ki smo se spustili po Kunaverjevi poti, pripravil presenečenje. Vsakdo je dobil leseno leskovo palico, pripravljeno za pomoč pri hoji in veselo smo odšli dnevu nasproti proti železniški postaji Rakek, kjer smo ponovno videli, da se Slovenske Železnice pri nas res ne šalijo. Tokrat je bilo zamude le sedem minut, kar je sicer razumljivo, saj od Kopra do tu je razdalja le krajša kot od Maribora do Ljubljane.
Na vlaku je bilo veselo, saj smo se vsi s pohoda vračali dobre volje, polni kisika in optimizma, saj smo naredili nekaj zase in tudi skupaj smo obudili spomine in dali podporo ljudem, ki so se nekoč trudili za ta kraj in se seveda še danes trudijo, da vse to ne bi šlo pozabo.
V Ljubljani, 3. rožnika 2012
Zapisal: Franci Turk
Za ogled slikovnega albuma klikni na spodnji povezovalni link in klikni Diaprojekcija : https://picasaweb.google.com/105439212335764009917/RakovSkocjan2Roznika2012?authkey=Gv1sRgCISolZnWqKyVkQE#
0 Komentarjev