Šest pogumnih je v torek, 23. vinotoka 2012 v zgodnjih jutranjih urah krenilo na pot proti Velikemu Kladivu v Košuti. Sonce je že na vse zgodaj dajalo slutiti, da bo dan, ki ne bo niti najmanj podoben vsakdanjiku.
Planina Pungart (1450 m) je bila zelo hladna, ko smo se z Bojanovim kombijem povzpeli do nje in nam je celo potiho ukazala, da naj si nataknemo rokavice in si poveznemo volneno kapo preko glave. Nič ni bilo odveč, saj je tudi zemlja planine Pungart bila precej zmrznjena. Toda sonce je bilo močnejše. Sekundarni dejavnik vzpona pa je kmalu ogrel kri in kosti in po petnajstih minutah hoje smo se že začeli slačiti, saj so bili hrbti kmalu precej vlažni in začelo je kapljati s čela.
Vzpon proti znameniti Škrbini Košute je trajal dobro uro. Razgled z nje pa nekaj, kar ne bo kmalu izginilo iz spominov. Pogled je bil veličasten, oblaka nobenega nikjer na obzorju, modrina neba pa je dajala dnevu dodano vrednost. Kapo dol, bi rekel Srečko Katanec.
Odprl se je pogled še na severno stran naše nekdanje dežele. Oko je neslo daleč in se je ustavljalo na posameznih zaselkih pod nami in v vrhovih naše višine pogledov, katera imena nam niso bila preveč znana, pa vendar vse lepo in veličastno.
Do vrha današnjega cilja se je pot kar podaljševala. Prispeli smo na vrh z upanjem, da smo osvojil »Kvadu« pa se je pred nami odprl nov pogled do cilja še preko treh vrhov, ki jih bomo morali premostiti. »Kar moraš, ni težko« in grizli smo kolena in uspelo nam je. Po dobrih dveh urah smo vseh nas šest stali na vrhu Velikega Kladiva 2094 m (nm). Dan v soncu in sinji modrini ne bomo pozabili, čeprav je bila pot do njega precej težka in veliko potu je steklo na tla. Mogoče bo spomladi s tega potu zrasel kakšen prav lep encijan, ki jih je tu v času cvetenja ogromno.
Razgledali smo se naokoli, občudovali lepote naših gora, se smejali in pili lepote narave in enotni smo si bili: »To bogastvo imajo le redki narodi pod soncem«.
Pogled je nesel do Julijcev, zob Krna na Primorskem je prav izstopal iz povprečja, Košuta se je odkrivala soncu in dajala pravo sliko, ko je prisojna stran postala stalnica dneva z obeh strani Kladiva – levo in desno naših pogledov. Kamniško Savinjske Alpe so sicer bile malo v osojnih barvah, pa vendar na dosegu roke. V daljavi so se proti nebu dvigali vrhovi Alp Avstrije, Italija in Nemčije – seveda odeti z belo barvo snega, ki jih je letos že obiskal. V dolinah pod nami pa se je vila gosta bela megla, kot bi ljudje naročili mleko in skuto – vsak za svoj dan preživetja.
Vrnili smo se počasi v dolino po krožni poti v smeri Šije, se na koncu ustavili še ob prenovljeni planinski planšarski postojanki na planini Pungart ter se s težkim srcem zapuščanja raja počasi posedli po sedežih Bojanovega kombija in se odpeljali v dolino.
Dan je bil enkraten, doživet in veličasten. Letošnji jesenski dnevi so res nekaj, kar nam je podarjeno in prav škoda bi bilo, dan preživeti doma na kavču ali ob nepotrebnih vsakdanjih opravkih. Za te bo še čez leto dovolj časa.
Uživači dneva: Ženka, Bojan, Jože in 50% Francijev – od celotne ekipe.
Ljubljana, 23. vinotok 2012
Zapisal in slike ustvaril Franci Turk
Za ogled slikovne prezentacije klikni tukaj: https://picasaweb.google.com/100919915410720094629/VelikoKladivoVKosuti23102012?authkey=Gv1sRgCKu91pXj6YaTwwE#
0 Komentarjev