V soboto zgodaj zjutraj smo z avtobusom Benotoursa krenili na pot proti Bosni. Že po dveh kilometrih vožnje smo morali zamenjati avtobus, ki zaradi tehničnih motenj – baje v želodcu, ni mogel nadaljevati vožnje. Izgubili smo pač eno uro in kaj je to v primerjavi z večnostjo?
Piramide v Visokem malo pred Sarajevom, so bile predmet prvega ogleda na naši poti. Nad Visokim se razprostira pet starih piramid: Sonce, Zemlja, Zmaj, Mesec in Ljubezen. Mi smo se podali kakih 500 metrov v rov proti piramidi Sonce. Izredno lahko dihanje je bilo v teh rovih s prijetnim čistim zrakom in precej močnim sevanjem negativne ionizacije, kar seveda predstavlja, da je v teh rovih res nekaj vrednega. To, seveda, še odkrivajo. Tja se bomo ponovno odpravili čez kakšnih petdeset let, ko bodo stvari že povsem dognane.
Zvečer smo se sprehodili po stari Baščaršiji Sarajeva in prenočili na Ilidži v hotelu IZMIT. Naslednji dan smo si ogledali znameniti most iz rimskih časov kakih sto metrov od hotela ter se s kočijami odpravili, kot se za krompirjevce spodobi, do izvira reke Bosne. Malo bolj grozljiv – še posebej, če si se malo bolj poglobil v neljube dogodke izpred desetih let, je bil tunel preživetja, ki je bil namenjen med grozljivo vojno za vnos sveže krvi v okupirano mesto Sarajevo. Tunel so gradili malo več kot štiri mesece v strogi tajnosti.
Ogledali smo si tudi Jahorino z vrha, Križajev hotel Vučko na njem ter se preko Konjica, Boračkega jezera napotili v Glavatičevo, od koder so potekale naslednja dva dneva vse naše aktivnosti.
Slabo vreme je zabeležilo ta del našega izleta, zato smo se takoj v ponedeljek z gozdnim avtobusom in lokalnim vodičem »Šemso« odpravili na hribovsko turo proti Prenju 2155 m. Že start pohoda je zabeležil dež in krenili smo proti vrhu v dežju – zaščiteni kot kočevski medvedje z anoraki, palerinami. Vso pot vzpona je bilo megleno z minimalnimi razgledi, kar ni bila prav najboljša popotnica za osvojitev vrha. Le še malo organizacijskega šuma je bilo potrebno in prispeli smo le do koče na Jezercih pod Prenjem 1655 m visoko. Za razpoloženje je bilo tudi to dovolj, čeprav bi štirje vseeno radi odšli še nadaljnih 600 metrov proti vrhu, ampak smo se tudi mi zadovoljili s tem. V koči smo zamenjali telesne tekočine, dali nekaj na zob in še nekaj za pod zob – še posebej je »pasala« salama od Slavi, spili čaj, ki ga je skuhal »Šemso«, zapeli krompirjevo himno in se odpravili navzdol – po krožni poti do Konjica, kjer nas je počakal gozdni avtobus ali »Ko to tamo pjeva«.
Zaradi dežja v torkovem jutru smo se odločili, da letos izpustimo raft po Neretvi, saj je tudi organizator Hitko predlagal, da je prenevarno za morebitne prehlade, čeprav se prav vsi nismo strinjali s to odločitvijo. Juretu, ki je bil najbolj zagret, da se raft opravi kljub vremenu, se v imenu organizatorja izleta opravičujem, ampak večinsko mnenje je pač večinsko mnenje in ga je treba spoštovati.
Odpravili smo se še v dopoldanskem času preko Konjica v Jablanico, kjer smo si ogledali muzej bitke na Neretvi ter nadaljevali proti Mostarju z ogledom znamenitega starega / novega mostu čez Neretvo ter del Mostarja. Z ogledi smo v poznih urah nadaljevali z obiskom samostana Tekija na izviru Bune ter se v poznih urah odpravili proti Ljubljani, kamor smo prispeli v sredo okrog tretje ure zjutraj.
Z izleta smo se vrnili dobre volje, sicer malo utrujeni od dolge nočne vožnje, pa vendar zadovoljni, saj smo videli in doživeli veliko lepih stvari, čeprav je manjkala pika na i z izpustom vzpona na Prenj in rafta po Neretvi. Ampak zato bo še čas, saj najlepše za nas šele prihaja. Srečno!
Hvala Bojanu za pripravljen izlet in koordinacijo poti, Šemsu za vodenje na Prenj in Hitku za gostoljubje na njegovem domu. Vsem udeležencem pa hvala za lepe dni, ki smo jih preživeli skupaj na poti po Bosni in uživali v lepotah narave.
V Ljubljani, 29. avgust 2013
Zapisal Franci Turk
Za ogled slikovnega albuma klikni na spodnjo povezavo:
0 Komentarjev