Pot v Črno goro
Ekskurzije v Črno goro se je udeležilo deset vnetih krompirjevcev. Naša pot se je pričela v Podutiku, kjer smo se zbrali in ob petih zjutraj in krenili na dolgo pot. Devet se nas je peljalo s kombijem, last našega uda Bojana Kočevarja, sam pa je zajahal svoje najljubše prevozno sredstvo HONDO GOLDVING in nas spremljal.
V prijetnem vzdušju smo kar hitro napredovali, naredili kratko čik pavzo in že smo bili na parkirišču nad Skradinom, kjer nas je čakal vrli ud iz Šibenika Goran Sekulič. Po malodaljšem klepetu in obvezni kavici smo se odpravili naprej proti cilju. Naredili kratek postanek pred mostom v Dubrovnik in že je bila Bosanska granica, vožnja mimo Trebinja na mejni prehod Klobuk in evo ti čoče Crne gore, vozimo proti Nikšiču, kjer nas že pričakuje ude Dragan Samardjić. Po stisku rok se podamo v boj za nastanitev, še prej pa dodobra spraznimo zaloge Nikšičkega piva v hotelskem bifeju :” Kelner se žali da u četrnaest dana nije prodao tolko pive “. Hotel kot hotel, le tuš so imeli namontiran tako visoko, da si moral podstaviti stol, če si se želel stuširati, ker je sicer predolgo trajalo da je voda do dol pritekla. Večerja je bila obvezna, spil smo še preostali pir, Toni trobenta je začel pihat, Franci pa raztegovat, slike vse povedo.
Petek: ogled črnogorskih lepot
Samostan OSTROG, glavno mesto Podgorica pa naprej v Cetinje, Njegoš, kralj Nikola pa preko Visovca do Plavine na Skadru. Lep motel večerja doživetje tu so se gostielji res izkazali. Bojan dobi na povratku v Nikšič lep Črnogorski suvenir v obliki Đevojke Sande, ki je imela nalogo vodičke. Seveda nam jo je speljal – ponavadi je vozil za nami tokrat pa smo lahko videli le oblaček in že ga ni bilo več.
Sobota: priprave na praženje
Pražili smo na prireditvi, ki je bila namenjena Črnogorskim pridelovelcem krompirja, praženega ni ostalo nič poskusil ga je sam kmetijski minister. Na prireditvi so domači kmetje pokazali svoj pridelek, žene pa pogostile vse obiskovalce z dobrotami, katere so same pripravile. Ogledali smo si konkretne primerke krompirja en sam krompir je tehtal celo 1,5 kg. Popoldne smo našli nekaj česa za ogled Nikšiča in okolice, zvečer še eno srečanje v hotelu z gostitelji Lukom Batom, Draganom ter ostalimi.Glasba črnogorska s pjevalko tako, da je bil Toni frej. Krompirjevci nebi bili krompirjevci, če ne bi rekli “sam domov pa še ne” in smo naš odhod domov namesto po krajši poti naredili kar precej daljši. Bojan ima namreč v Budvi prijatelja, ki mu je slučajno ime SAŠA in ta nas je povabil na ogled Kotorja in Boke Kotorske in seveda na koncu še kosilo v Budvi. Za vse doživeto se jima v imenu vseh udeleženih še enkrat lepo zahvaljujem!
Za res lep zaključek v Budvi pa smo ob bučni podpori Tonija in Francija zapeli kar nekaj lepih in že smo brzeli preko Herceg Noveg, Dubrovnika, Splita proti Ljubljani.Prišli smo v zgodnjih jutranjih urah v ponedeljek 28.09.09.
Po spominu napisal Ud Marjan
0 Komentarjev