Šest pogumnih se je odpravilo na Jezerski Stog nad Bohinjem, nekega vročega julijskega dne, da se je izpolnilo pismo, dano na občnem zboru letos, da bo ta dvatisočak padel sredi tega meseca. Nič ni kazalo, da se bo napoved izvršila, saj se je julij že poslavljal. Nikoli se ne sme obupati. Zbrali so se Ženka, Bojan, 2 x Franci, Jože in Jure in se v vročem julijskem dnevu odpravili na pot in poželi vse kar spada med poletne planinske lovorike.
Začetna senca vzpona po gozdu ni dala slutiti, da je v gorah kljub višini vročina lahko precej huda. Na planini Krstenica po eno in pol urnem naporu in preseženih šestodvajset metov višinske razlike, smo ugotovili, da spadamo med tiste, ki so naporom vajeni. Le življenjske tekočine smo malo dopolnili in se odpravili naprej proti Jezercem, kjer je izhodišče za Jezerski Stog. Tam se nam je v svoji akrobatski tehniki pokazal neki svizec, ki je tekal med nami, kot da je plačan za eksibicijo gora. Veselo smo mu ploskali, čeprav svizec tega ni razumel in je še kar naprej tekal sem in tja in iskal zavetja. To mu je po nekaj minutnem tekanju prav dobro uspelo.
Zadnji vzpon ni bil prav lahek, čeprav ni postavljen povsem pokonci, ampak moči so že pohajale. Planike, ki so vzplamtele v zadnjih dneh na zadnjem bregu pred ciljem, so dajale upanja, da hrib ni pretežak, saj je ponudba planik bila vsestranska.
Vrh smo dosegli skupaj in složno. Večjega veselja si danes ne bi znal predstavljati nikjer drugje, kot na tem vrhu, ki je skoraj Bogu za hrbtom, oddaljen od znanega sveta in dovolj visoko, kamor zahaja malo ljudi.
Okolica, ki je bila vidna z vrha Stoga je v skoraj celotnem spektru Julijcev južnega in vzhodnega pogorja tega gorskega masiva. Najlepši je bil viden Triglav, ki je bil povsem odprt in se je lesketal v sončnem soju. Sonce je dnevu dajalo utrip, mu je dajalo odprtost pogledov in radost udeleženih ljudi, ki smo se danes odpravili v gore in dosegli cilj, ki res ni dosegljiv prav vsakomur.
Ogledovali smo si z vrha vršace okoli nas, ki so gledali ven iz povprečja, ki so bili obsijani daleč naokoli. Celo Krn v daljavi je bil povsem blizu. Neverjetno doživetje trenutka se nam je ponudilo, ko smo brez vsake skrbi in greha opazovali gorovje z vrha navzdol. Nepozabni bodo ostali ti trenutki v naših glavah, saj se to, kar smo doživeli na vrhu, ne zgodi kadar koli in komur koli.
V dolino smo se vrnili po isti poti, ki pa je bila precej krajša od vzpona, saj pot navzdol ovinke precej skrajša in naredi pot precej bolj enostavno. Edino kar otežuje sestop, so bolečine v mečih in kolenih, kar se pa zelo hitro pozabi. Kislo mleko na planini Krstenica je spremenilo bolečine v veselje in veselo smo se zopet spustili nazaj v dolino do planine Blato, kjer smo se prešerno nasmejali uspehu in nazdravili s čašo vode, saj drugega pri sebi nismo imeli več.
Dan v nas bo ostal takšen, kakršnega smo doživeli, lep in prešeren, saj smo zase naredili nekaj, kar bi težko dodali doma brez tega vzpona. Polni upanja na naslednje pohode in doživetja bo ostal zapisan in tako je tudi prav. Kar da gora človeku, ko pleza po njej, ne more dati nihče – še tako priljubljen človek in zato se splača vzeti nekaj ur zase in se duševno spočiti. Naj se to še večkrat ponovi!
Pohodniki: Ženka, Bojan, Franci, Franci, Jože in Jure
Zapisal:
Franci Turk
Za ogled slikovnega albuma klikni na spodnjo povezavo: https://picasaweb.google.com/100919915410720094629/JezerskiStog26072013?authkey=Gv1sRgCOXdrt7H3dD5Sg#
0 Komentarjev