Torek, 25.vinotok, kostanjev piknik na podeželski rezidenci.
Vse se je lepo ujelo. Rahel jugo, nekaj sonca med oblaki. termometer skoraj 20. Vremenarji se niso motili, vsaj za to popoldne ne.
Ura, nekaj čez poldne, Leon pripravlja krompir , Dušan prilogo, Franci kostanj, Tine toči Silvanca, Majda pa že reže salamo – za prvo silo, dokler glavna jed ne bo pripravljena. In ponovno, kakor vedno,
kadar pridemo vkup prijatelji praženega krompirja, ni da ni: mlado vino, jabolčni mošt, pa potice, pite, zavitki, domačega kruha in drobnega peciva. Ni da ni. Uf! Ob tako polni mizi, težko da ostaneš ravnodušen ali bog ne daj celo lačen ali žejen. Z nami dieta nima možnosti.
25 se nas je zbralo. Navkljub tik pred zdajci poslanemu obvestilu. Nekaterih verjetno niti doseglo ni. Pogrešal sem tudi ude, brez katerih si naših srečanj v preteklosti ni bilo moč zamisliti. Ni kaj. Življenje gre pač svojo pot.
Imamo pa novo pridobitev. Stenski nosilec za zastavo. Vinko je poskrbel, da ne bo več težav s pritrjevanjem droga društvene zastave na naši podeželski rezidenci.
Prvi vtisi, dan potem:. Kostanj, predvsem tisti pečeni, je bil odličen, Glavne jedi, pražene skupaj z jurčki, ne komentiram, prilogi, razen hrenu, sem se zaradi pomanjkanja prostora raje odpovedal, mladi Zeleni Silvanec ni pustil posledic, jutranja vaga pa, da imam zaloge vsaj do konca tedna.
Bilo je lepo in upam, da bo ta rdeča nit naših druženj še zelo dolga.
Igor
0 Komentarjev