Muhasto aprilsko vreme se ni izneverilo dnevu, ko smo se podali na Bloško planoto po Krpanovi poti. Že med potjo do Bloškega jezera je dež kar dvakrat opral avtobus. Nadejali smo si boljšega nadaljevanja dneva in nam je tudi uspelo.
Na poti smo Imeli res vsega dovolj, kar dela april lepega. Sonce nas je kmalu oplazilo s severne strani, oblaki so z južne strani malo skalili veselje, mrzel veter je nekajkrat oplazil preko vlažnih hrbtov in to je tudi bilo vse. Malo bolj goste kaplje so nas srečale le nekje na pol poti. Vse se je menjavalo v ritmu sambe – ampak vreme je bilo ocenjeno preko celega dne kot idealno za hojo.
Kolono smo kaj hitro raztegnili, saj nismo vsi enako pripravljeni na napore hoje. Organizatorji so se kar potrudili, saj so na vsakih nekaj kilometrov ponujali svoje eliksirje za umirjanje tonusov naših mišic. Na Ravniku smo se vsi prvič sešli in si napolnili tudi izpraznjene želodce. Olajšali smo si vsak svoje travme in pot nadaljevali do Gradiškega, kjer je bil prvi vseljudski postanek.
Pot smo vzeli pod noge in nadaljevali preko Mramorovega na Štorovo in do Zavrha ter cerkvice Sv. Urha, kjer smo si prvič na tej poti opomogli z malico iz nahrbtnikov. Po spustu navzdol smo se tudi prvič danes srečali z Mirom in Lukom, ki sta pot vzela pod noge kar na kolesih. Toda nevihta je marsikaj pokvarila. Usedla sta se vsak na svoj sedež »bicikla« in oddrvela vremenu v varno zavetje. Mi pa smo na svojih nogah nadaljevali pot v Zales do stopetdeset let stare »pajštabe« – sušilnice sadja, mimo »bajte« za skladiščenje soli, ki jo je bojda tod tovoril Martin Krpan v svojih časih. Povzpeli smo se tudi do cerkvice Svete Trojice, ki je z imenom Martina Krpana še najbolj povezano in pot po planoti nadaljevali do Velikih Blok – po dolini Bloščice vse do Bloškega jezera, kjer smo zaključili današnje potepanje.
Različna telesna pripravljenost posameznikov je tudi tokrat zabeležila ritem dnevu. Pot, ki je sicer bila za vse enako dolga – po izračunih Munija 19.3 KM z višinsko razliko 572 m,je pustila posledice na vsakem pohodniku z različnimi učinki. Bolečine v nogah in hrbtu, osušenost grla, nekaj malih odrgnin na koži z nekaj žulji na petah, pa vendar z ogromnim veseljem, ki se je prikazal iz vseh grl na cilju. Pot je bila prehojena v šestih urah za najhitrejše in v sedmih urah in pol za počasnejše. Ker pač nismo bili na tekmovanju, smo si prav vsi zaslužili priznanje.
Dan je bil res naporen, pa tudi poseben, saj smo si vsak v sebe pridobili zaupanje, da še nismo za v staro šaro. Če lahko povem, je bila povprečna starost udeležencev nekaj čez 60 let, to povprečje pa je delno pokvaril naš šofer Marjan, ki je bil v letih naših otrok. Domov smo ponesli tudi vsak po en kilogram Krpanove soli, v katerih zavojih so se skrivale tudi nagrade.
Krpanovo pot smo prehodili: Alenka, Ana in Jure, Bojan, Darinka, Ilonka in Muni, Jožica in Franci, Ljubo, Luka, Majda, Marjan, Mateja in Dušan, Mija, Mila in Oli, Miro, Nevenka, Olga, Slavi in Stane, Tatjana in Slavko ter Tomaž.
V Ljubljani, 28. 4. 2013
Zapisal:
Franci Turk
Za ogled slikovnega albuma klikni na povezavo in nato na diaprojekcijo: https://picasaweb.google.com/100919915410720094629/PoKrpanoviPoti28042013?authkey=Gv1sRgCLSTrePck5yfYA#
0 Komentarjev