Naša planinska skupina enajstih udov se odpravila na planinski pohod na Križevnik, ki ga je vodil naš vrli ud Jože Cajzek.
Vsak pohod, ki ima globoko v sebi do konca nekaj skrivnosti, je zagotovo najlepši. Tokrat smo doživeli zanimivo presenečenje. Križevnik se nam je odmaknil v zatilje Velike Zelenice in nam preprečil zaželen današnji cilj. Sprijaznili smo se z nadomestkom dneva in pristali na Velikem vrhu 2114 m. Marsikomu od nas je bil to najvišji dosežek v življenju.
Izredno lep in sončen dan nas je spremljal od Planine Podvežak v smeri Korošice. Sinje modro nebo nas je obdajalo in le bele črte reaktivnih letal na njem so kazile idiličen pogled na nebo in snežno bele vrhove Kamniško Savinjskih Alp, ki so bili oblečeni v temno modro ruševje nizkih borovcev, ki so pot le še poživljali s svojo svežino.
Sicer smo se malo iskali po poti do Moličke peči in končno le našli izhod proti našemu današnjemu cilju. Križevnik smo po sili razmer zamenjali za 200 metrov višjo goro Veliki vrh, kar pa nismo obžalovali. Narobe je bilo le v tem, da nismo bili vsi dovolj dobro pripravljeni na povečan napor, ki je zato bil potreben. Na vrhu smo uživali v lepih razgledih, saj je oko neslo daleč preko naših meja v mogočne gore Avstrije, na Peco, Olševo, bližnjo Raduho, na Savinjsko dolino pod nami ter proti zahodu na najbližjo Ojstrico, Krofičko, Planjavo, Kalški greben, Koren, Rzenik in še mnogo kam. Napolnili smo lačne želodce, utišali žejo ter zrahljali napete mišice, spustili sapo in se takoj po obveznem fotografiranju spustili na pot proti Molički planini ter do Kocbekovega doma na Korošici.
Pod Ojstrico v planinskem domu smo se ponovno oddahnili. V pričakovanju toplega obroka, smo bili kar malo razočarani, saj smo žlice v pripravljeno jed le namočili in ostali pri Jožetovem okrepčilu, ki ga je privlekel iz nahrbtnika in nas v obliki suho mesnih izdelkov in kruha nahranil, da smo bili ponovno pripravljeni na nov izziv – vrnitev na izhodišče, kar pa ni bilo povsem enostavno. Nad Vodotočnikom, do kamor je bila pot primerna za utrujene mišice in dehidrirana usta, se je pot dvignila preko Lastovca, kar je omajalo še tako močne značaje pohodnikov. Z zadnjimi močni smo se še dvignili na Lastovec in se malo bol optimistično spustili do Bojanovega kombija, ki je bila za danes prava poslastica.
Kljub utrujenosti, saj smo prehodili v dobrih sedmih urah 15.7 km dolgo pot in se skupaj dvignili kar za 1100 metro visoko, kar je veliko za zelo izkušene pohodnike. Razšli smo se veselo z dobrimi spomini in občutki na videno in doživeto na ta prekrasen dan, ki smo ga preživeli skupaj in se napolnili z novo energijo. Na koncu smo kar nemočni popadali na sedeže kombiju in se neobičajno tiho odpeljali novemu tednu nasproti.
Na tej poti smo zmagali: Ilonka in Bojan, Vera in Igor, Bojan, Slavi, Franci, Čarli, Jože, Jožica in Franci, Otilija, Sašo in Andrej.
Zapisal: Franci Turk
V Ljubljani, 5. oktobra 2009
Pohodniško doživetje v sliki pa si lahko ogledate tukaj.
0 Komentarjev