Zjutraj, ko smo se odpravljali na našo gorsko turo proti Snežniku, ki sega v višino 1796 m, je vse okrog nas še grmelo in ostri bliski po nebu so risali iskrive odtise in vzbujali strah, da morda naš pohod le ne bo uspel.
Bojanov avto je imel kar nekaj opravkov s svojimi brisalci ob precej gostih dežnih kapljah, da smo lahko varno pogledali pred seboj po cesti in v jutro, ki je napolnilo ceste tistih, ki so se namenili na morje. Le kam se odpravljamo mi, se je nekaj krat pojavilo vprašanje, saj gore zahtevajo lepo vreme, da ima človek kaj od tega.
Napoved dnevu je bila pač obetavna, saj naj bi se dopoldan po izlivu dežne fronte kmalu opomogel in zbistril, pa smo vendarle bili le petdeset odstotno uspešni.
Na Sviščakih 1242 m, kjer smo presedlali z avta na noge in se podali na uspešen lov za današnjim ciljem, je že sijalo sonce, ki je zbistrilo upanje na lep in uspešen dan v gorah. Tudi proti Snežniku, kamor pa oči še niso segle, je bilo čisto in jasno. Naš prihod na sedlo pod Snežnikom, kjer smo se otovorili vsak z enim bukovim polenom za našega kuharja v koči, smo ugotovili, da nas bo Snežnik počakal z belo megleno kapo. Upali smo na učinke burje, pa nam vendar ni povsem uspelo.
Sonce proti Snežniku je bilo preslabotno, da bi goro lahko tudi videli, ne le okusili s pomočjo znoja preko lic in hrbta. Megla je bila pregosta in nam je dovolila pogled na kočo na vrhu očaka šele tedaj, ko smo bili povsem blizu. Niti skupinski posnetek na vrhu ni bil možen, zato smo se spravili za mizo v kočo tik pod vrhom Snežnika, se okrepčali in čakali, da goro obsveti napovedano sonce.
Čakanje v koči je trajalo debelo uro in pol, ko smo končno le pogledali skozi okno proti Nanosu, ki je bil lepo viden v daljavi. Hitro smo se pobrali iz svojih toplih sedežev, se toplo oblekli in se povzpeli na vrh, kjer smo napravili ob razgledu tudi zgodovinski posnetek. Burja je dajala odtis hladnega trenutka, kraji pod Snežnikom so bili v daljavi odeti z meglo in le nekateri kraji kot npr: Babno polje, Nanos v daljavi in nekaj kvarnerske obale z Učko smo si lahko bežno ogledali, saj mraz ni dovoljeval dolgega postajanja na vrhu. Kakšna razlika v temperaturah s spominom izpred nekaj dni, ko je tukaj več kot mesec dni kraljevala temperatura preko 30°C.
V daljavi ob sestopu smo lahko uzrli blagi obris Risnjaka, kjer je bilo pred nekaj meseci približno podobno vreme in temperatura, le da je takrat bil pozno jesenski dan. Skoraj je bilo vse enako, le da naj bi bil danes vroč poletni dan.
Kmalu se je odprl tudi pogled nazaj na Snežnik. Koča na vrhu se je že lesketala v soncu kot orlovo gnezdo in doumeli smo kmalu, da se moramo z vrha res hitro pobrati, če želimo, da bo sonce obsijalo goro in ga okrasilo s svojimi žarki. Tudi tokrat je bilo tako. So pa imeli tisti, ki so se kasneje vzpenjali na očaka nekaj več od njega.
Kljub ne preveč lepemu vremenu, slabšemu razgledu z vrha od pričakovanega, je tura dala odgovor vsakemu posebej izmed nas. Dan je bil izredno lep, saj smo sprejeli takšnega, kot se nam je ponudil.
Dvignili smo se 600 metrov, za kar smo porabili skupaj tri ure hoda. Kakovost dneva je izraz srca in ne le odraz vremenskih razmer. Bilo je res lepo!
Sedmerica neustrašnih, ki je danes osvojila Snežnik: Slavi, Vlasta, Bojan, Franci I, Franci II, Franci III in Ljubo.
Zapisal:
Franci Turk
Za ogled slikovnega albuma klikni na spodnjo povezavo: https://picasaweb.google.com/100919915410720094629/SneznikZBeloMeglenoKapoVSoboto1082013?authkey=Gv1sRgCN3F7sOftMv-ggE#
0 Komentarjev