Trinajst pogumnih DPK-jevcev se ni ustrašilo zime. Snegu pod nogami se je sneg pridružil še izpod neba. Kaj lepšega se ne bi mogli predstavljati, ko smo se odpravljali v Rakek.
V Rakeku sta pogumne pričakala Mili in Oliver s kuhanim vinom in orehovcem, kar je dodatno poživilo skupno razpoloženje in pritisnilo žig, ki nas je popeljal preko polja vse tja do Rakovega Škocjana.
Že pri prvih korakih, ko nam je sneg segel skoraj do kolen, se je pridružilo še rahlo sneženje, ki je pohodnikom dalo povsem nov zagon in zimskih radosti, kar smo se veselili kot otroci. Davor, ki je prevzel palico vodenja pohoda DPK, je suvereno opravil svoje delo. Malo mu je pomagal še Boštjan in zgodba je bila odlična.
Kunaverjevi poti smo dodali krajši podaljšek, saj smo se najprej povzpeli na lokalni hrib Stražnik 646 m, ki daje temu kraju izjemno dober razgled. Od tu domačini opazujejo Triglav in Snežnik, kadar se ne morejo osebno povzpeti nanje. Tokrat smo bili razgledom malo prikrajšani, pa vendar nam je bil ponujen izjemno čist pogled na Cerkniško jezero in bližnjo Slivnico nad Cerknico. Zaradi rahle megle, čarovnice, kljub napovedi, niso poletele. Pa tudi prav, saj nismo prišli na vrh zaradi njih. Zanje bo še čas, saj je pri nas čarovnic tudi kje drugje še dovolj.
Zanimivo je bilo, da je takoj ob sestopu s Stražnika sneg ponovno začel padati in nismo si mogli kaj, da ne bi nekateri zadnji v koloni med potjo, kjer je bilo treba dodatno zagaziti v cel sneg, zapeli nekaj lepih znanih viž. Čeprav je med tem vonj po medvedu petje malo utišal, se je povečala želja po tistem, da bi ga srečali iz oči v oči. Pa vendar se nas je medved ustrašil in zbežal ne vem kam in ostali smo zopet sami s snegom pod nogami in snežinkami nad glavo. Ostala pa je prava zimska pravljica.
Mali naravni most smo si ogledali s poti in jo mahnili do Hotela Rakov Škocjan, kjer smo si opomogli s krofom in kuhanim čajem, ki ga je za nas pripravilo Turistično društvo Rakek, ki je bilo tudi organizator pohoda.
Pot nazaj se ni vlekla, saj smo že skoraj pri Naravnem mostu zaznali vonj po praženem, ki sta ga pripravljala Mili in Oliver pri znanem Oliverjevem čebelnjaku. Za ponvijo nas je počakal Miro s kuhalnico v roki in širokim nasmehom. Mili in Oliver sta takoj postregla s kuhanim vinom in pojedina za izgubljene kalorije se je začela – seveda s praženim in prijetno okusnima prilogama zajčka in polhov. Prav prijetno je dišalo z druge »kastrole« po jelenovih jetrih, katere lastnik je padel ne daleč od tu. Boljšega kosila po dobro opravljenem poslu, si ne bi mogli zamisliti. Vse je bilo pripravljeno vrhunsko in z velikim veseljem, kar se je videlo že s širokega nasmeha našega gostitelja in prijatelja Oliverja.
Tako prijetnega druženja na pohodu že dolgo ni bilo. Temu je dodalo tudi spoznanje, da smo končno bili na tem mestu zbrani le »krompirjevci« in se tudi temu primerno razposajeno veselili.
Hvala Cantaruttijevima za povabilo na zimski pohod in pripravo čudovitega druženja, hvala vodiču Davorju in njegovemu pomočniku Boštjanu, hvala vsem, ki ste si vzeli soboto za druženje s prijatelji na zimskem pohodu! Bilo je enkratno in bo težko ponovljivo!
Hodili so: Alenka, Ana in Jure, Darinka, Jožica in Franci, Ilonka in Milan, Ljubo, Majda, Milena, Vlasta in Zmago ter seveda še Rado – Olijev prijatelj!
Zapisal: Franci Turk
Ljubljana, 17. svečan 2013
Za ogled slokovnega albuma klikni na povezavo: https://picasaweb.google.com/105439212335764009917/ZimskiPohodVRakovSkocjan16022013?authkey=Gv1sRgCLHCh8nUtfX9lQE#
0 Komentarjev